Znak ali stvar
Roberta Jurčić

Je arhitektura »znak« ali »stvar«? Je to vprašanje danes sploh smiselno? Da bi nanj lahko odgovorili, moramo začeti na začetku. Vprašanje, kaj je arhitektura oziroma kaj je arhitektura danes, nas vodi k vprašanju, kaj je njen temelj. Današnji arhitekti morajo glede tega zavzeti jasno stališče oziroma najti oporišče, s pomočjo katerega bi nanj lahko odgovorili.

 

Kot je nakazano že v naslovu, se želim opredeliti do dveh različnih stališč glede temelja arhitekture. Prvo pravi, da je arhitektura okrašena lopa, zagovarjata pa ga arhitekta Robert Venturi in Denise Scott Brown. Arhitekturni kritik Kenneth Frampton to stališče interpretira kot »vse preveč razširjeni sindrom, znotraj katerega je zavetje zapakirano kot velikanska dobrina,«[1] kjer je arhitektura scenografska, zgolj reprezentira, ter kjer prevladuje odsotnost strukture in konstrukcijske logike, z eno besedo, je »znak«. Frampton po drugi strani trdi, da je arhitektura tektonska, ontološka, prisotna, torej »stvar«: »Tako lahko trdimo, da je gradnja po svojem značaju ontološka, ne pa reprezentacijska, in da je grajena forma prisotnost, ne nekaj, kar bi zastopalo tisto odsotno. S terminologijo Martina Heideggerja bi jo lahko mislili kot ‘stvar’, ne kot ‘znak’.«[2]

 

Glavna razlika med definicijo arhitekture kot »znaka« ali kot »stvari« je način, kako so se njihovi zagovorniki (Scott Brown, Venturi in Frampton) opredelili do vprašanja temelja arhitekture. Za Venturija je osnovno oporišče iskanje »novega« znotraj že uveljavljene arhitekture Las Vegasa, ali gledano širše, v današnji globalni arhitekturi. Na to gleda dvodimenzionalno oziroma dualno: za temelj arhitekture postavi arhitekturni sistem, ki ga sestavljajo prostor, konstrukcija in program (torej funkcionalni in uporabni del stavbe) ter na drugi strani ornament, dekoracija, dekorativna membrana objekta.[3] Ob tem poudarja, da se oba dela med seboj prežemata (slika 1). Prvi primer, ki ga navaja Venturi, je primer race [duck], kjer dekoracija popolnoma zanika arhitekturni sistem in kjer objekt postane simbol. Na drugi strani imamo primer, kjer sta ta dva dela razdvojena drug od drugega, se pravi, da arhitekturni sistem tvori celoto, na katero je neodvisno od nje dodan ornament. Ta primer imenuje okrašena lopa [decorated shed]. Venturi v zagovor svoje lastne prakse oporišče arhitekture umesti v okrašeno lopo.

 

Kenneth Frampton po drugi strani poudarja, da je treba vztrajati na dejstvu, da arhitektura ni zamenljiva z nobeno drugo stroko, kot njen temelj pa navaja strukturo in konstrukcijsko formo: »Če si zastavimo vprašanje, kaj bi lahko predstavljalo primerljiv temelj za arhitekturo, potem se moramo obrniti k podobni materialni bazi, namreč k temu, da mora arhitektura po nujnosti biti utelešena v strukturni in konstrukcijski formi.«[4] Potem ko opredeli temelj arhitekture, poudari še, da se s tem odmikamo od dvodimenzionalnega razumevanja arhitekture: »Odveč je rêči, da tu ne govorimo o mehaničnem razkrivanju konstrukcije, temveč predvsem o potencialno poetični manifestaciji strukture v izvornem grškem smislu poiesis kot dejanja izdelovanja in razkrivanja.«[5] Premik k trodimenzionalnemu doseže z uvedbo novega pojma, s tretjim segmentom temelja arhitekture – tektoniko. Ta segment je zaslužen, da je arhitektura »nekaj več« kot zgolj njena materialnost ter hkrati tisto, kar jo naredi za umetnost in utemelji njen obstoj. Osnovni element tektonike je vez [joint]: »To nas pripelje nazaj k Semperjevemu privilegiranju vezi kot prvobitnega tektonskega elementa, kot temeljnega neksusa, okrog katerega nastaja zgradba v svoji biti, se pravi, se artikulira kot prisotnost na sebi.«[6] Iz tega lahko sklenemo, da je za Framptona ena izmed bistvenih komponent arhitekture vez. »V ‘stvarskosti’ konstruiranega objekta prebiva duhovna vrednost, in sicer do takšne mere, da generična vez postane točka ontološke zgostitve, ne zgolj povezava.«[7]

 

Peristil, osrednji trg Dioklecijanove palače v Splitu, je nekega dne leta 1968 dočakal jutro pobarvan v rdeče (slika 2). Rdeča barva z vsemi njenimi revolucionarnimi konotacijami je bila odgovor Splitske umetniške scene na tedanje stanje družbe, politike in kulture. Rdeči Peristil, ime umetniške intervencije, ki jo lahko interpretiramo kot ornament Dioklecijanovi palači, »znak«, je ostal obeležen (materializiran) na diapozitivih Zvonimirja Buljevića. Ti nam prikazujejo večslojno razumevanje prostora Dioklecijanove palače, razumevanje, da je Peristil (ki je stvar) lahko tudi v funkciji znaka. Peristil kot znak ostaja aktualen tudi po letu 1968 skozi različne intervencije (Rumeni Peristil, Črni Peristil …).

 

Vrnila sem bom na začetek, k vprašanju temelja arhitekture. Da bi bolje razumeli, o čem govorim, želim navesti primer socialnih stanovanj Nemausus arhitekta Jeana Nouvela v Nimesu, zgrajenih leta 1985 (slika 3). Primer smatram za uspešnega, saj arhitekt ob vprašanju, kaj je osrednji problem gradnje socialnih stanovanj, ni razmišljal na konvencionalen način, pri katerem prevladuje prepričanje, da je socialno stanovanje zgolj pomanjšano »normalno« stanovanje. Tovrstno pojmovanje stanovanja je pravzaprav popolnoma zgrešeno, če vzamemo v obzir dejstvo, da imajo socialno ogrožene družine v večini primerov več članov kot druge družine. Iz tega razloga je Nouvel na novo definiral, kaj pomeni dobro stanovanje. Prišel je do zaključka, da je to stanovanje, ki je prostorno, z dvostransko osvetlitvijo, ki omogoča enostavno prezračevanje, ter s fleksibilnostjo, ki omogoča hitro in učinkovito reorganizacijo stanovanja. Ti principi so se materializirali z uporabo cenejših gradbenih in montažnih industrijskih elementov (npr. balkonska vrata, stopnice …). Na podoben način in nekoliko kasneje projektirajo danes aktualni arhitekti Lacaton & Vassal.

 

S tem ne želim reči, da Frampton nima prav. Pravzaprav se z njim strinjam, le z eno majhno razliko. Mislim, da bi bilo treba dati priložnost ponovni interpretaciji Framptonove vezi. Vez je več kot zgolj sama vez – vez je obenem tudi raz‑vez (razveza). Mislim, da lepota vezi ni v njeni nepovratnosti, temveč v sposobnosti, da se prav tako kot nastane, lahko tudi razveže. Naj še enkrat opomnim na dvojico Lacaton & Vassal, pri kateri sta dobro vidna možnost in pomen te razveze. V njihovih projektih je vez znak. Znak ponovnega razmisleka o vlogi rastlinjaka in njegovih pozitivnih plateh, ki bi jih lahko uporabili v polju arhitekture. Te so na primer podvajanje življenjskega prostora ali varčevanje energije, skratka, nov način gradnje znotraj omejenih pogojev. Ob ustvarjanju vezi imajo avtorji v mislih tudi, da imajo njihovi objekti omejeno življenjsko dobo. Materiali, kot so leksan, talne obloge iz trgovin z gradbenim materialom (kot na primer v projektu Maison Dordogne), imajo omejen rok trajanja – ko se obrabijo, jih z novimi lahko zamenjamo sami (slika 4). Samo dejstvo, da se prvobitna vez razveže, je bilo vpisano v arhitekturo. Vez ni bila mišljena kot večna, nespremenljiva, zvezana enkrat za vselej, ali kot nekaj, kar bo krojilo prihodnost (v materialnem smislu) in iz česar bi se vse prihodnje generacije lahko učile, temveč ravno nasprotno. Možnost spremembe in zamenjave je postavljena v samo jedro objekta in prav to mu daje možnost »večnega obstoja«. V tem primeru je znak tisti, ki ustvari vez. Mislim, da bistvo vezi ni v poetiki ali tektoniki, temveč v sposobnosti njene reinterpretacije.

 

Za zaključek želim kot primer reinterpretacije vezi navesti Ise Grand Shrine, japonski tempelj iz 4. stoletja pr. n. št. (slika 5). Tempelj vsakih dvajset let razstavijo in ponovno sestavijo (morda v znak verovanja v minljivost, obnavljanje narave in začasnost stvari, ki nas obdajajo). Stvar na tak način postane znak. Ponovno izgrajevanje predstavlja prenos gradbenih tehnik iz ene generacije v drugo prav tam, kjer znak ponovno postaja stvar. V tem smislu je arhitektura stalna napetost med znakom in stvarjo: arhitektura je stvar, ki se spreminja v znak, in znak, ki se spreminja v stvar.

 

Viri:

 

– Frampton, Kenneth, »Rappel a l’Ordre: zagovor tektonike«, v: P. Čeferin (ur.), Tektonika v arhitekturi. Frampton‑Semper‑Bötticher, Založba ZRC, Ljubljana 2014.

– Heidegger, Martin, »Stvar«, v: M. Heidegger, Predavanja in sestavki, prev. T. Hribar in dr., prevod »Das Ding«: Andrina Tonkli-Komel, Slovenska Matica, Ljubljana 2003.

– Venturi Robert, Scott-Brown Denise, Izenour Steven, “Learning from Las Vegas”, MIT Press 1972.

– Jean Nouvel, Nemausus, dokumentarni film: https://www.youtube.com/watch?v=gYcroTb2Jms

http://www.lacatonvassal.com

[1] Frampton, Kenneth, »Rappel a l’Ordre: Zagovor tektonike«, v: P. Čeferin (ur.), Tektonika v arhitekturi. Frampton – Semper – Bötticher, Založba ZRC, Ljubljana 2014, str. 49.

[2] Ibid., str. 53.

[3] Venturi Robert, Scott-Brown Denise, Izenour Steven, »Learning from Las Vegas«, MIT Press 1972, str. 87.

[4] Frampton, ibid., str. 50.

[5] Ibid., str. 51.

[6] Ibid., str. 59.

[7] Ibid., str. 59.

Top