Roland Barthes in urbanizem
Blaž Zabel

V sklopu arhitekturne teorije je francoski filozof, lingvist, literarni teoretik in semiotik Roland Barthes poznan kot eden izmed mislecev, ki je tvorno vplival na razvoj semiotike v arhitekturni teoriji. Pravzaprav je bil prvi, ki je Barthesovo misel pripeljal na področje arhitekturne teorije, Manfredo Tafuri (Cohen, str. 509), celoviteje pa je v arhitekturno teorijo vstopil z razmahom arhitekturne semiotike. Kljub temu, da arhitekturna teorija Barthesa pogosto omenja, je sam o arhitekturi pisal malo, saj se z arhitekturo neposredno ukvarja zgolj v dveh krajših tekstih: v predavanju z naslovom Semiologija in urbano , ki ga je imel Barthes leta 1967 v Neaplju, in ki ga bomo obravnavali na tem mestu, razpravlja o možnostih semantičnega raziskovanja urbanizma, v besedilu z naslovom Eifflov stolp pa semiotično analizira dotično arhitekturno stvaritev.

 

Preden se lotim analize Barthesovega spisa o semiologiji in urbanizmu, naj na hitro razložim, kaj sploh je semiotika in kakšna je njena vloga v arhitekturi. Semiotiko, ki obesedno pomeni ‘veda o znakih’, prvič omenja Ferdinand de Saussure v svojih slavnih Predavanjih iz splošnega jezikoslovja, kjer opredeli znak kot osnovo preučevanja vseh družbenih pojavov. Po njegovem mnenju je torej jezikoslovje, ki preučuje jezikovne znake, zgolj del, kot pravi sam, semiologije (čeprav tudi Barthes sledi Saussurjevi terminologiji, se je kasneje pod vplivom anglosaksonskih teoretikov uveljavilo pojmovanje semiotika[1] ). Seveda je tudi arhitektura določen kulturni in družbeni pojav, zato ni ovir, da arhitekturnega spomenika ne bi mogli razumeti kot znaka. Vendar je, kot ugotavlja Umerto Eco v spisu Funkcija in znak: Semiotika arhitekture, semiotična predpostavka o preučevanju kulturnih vzorcev kot sistema znakov za arhitekturo še posebej težavna. Eden izmed glavnih problemov je nedvomno narava arhitekture, ki v svoji osnovi ni oblika komunikacije (kot na primer literatura ali likovna umetnost), ampak je njena vloga predvsem funkcijska. Kljub vsemu lahko ugotovimo, da arhitektura funkcionira kot določena oblika komunikacije: Umberto Eco navaja primer kamenodobnega človeka, ki z dojemanjem jame kot bivališča, torej same funkcije jame, oblikuje model prepoznavanja jame kot bivališča. Vsaka jama predstavlja določen kod, ki sicer res vsebuje tudi funkcijsko plat jame, torej jame kot bivališča, vendar pri tem ni nobene potrebe, da je ta funkcija dejansko izkoriščena. Tako je pravzaprav arhitektura sama po sebi znak, ki preko koda sporoča svojo funkcijo, s tem pa sama deluje kot oblika komunikacije. Naj poskusim razložiti še nazorneje: srednjeveško mestno obzidje je nedvomno imelo svojo funkcijo, v prvi vrsti obrambno. V poznem srednjem veku na primer, ko je svoj razcvet doživela tudi vojaška znanost, so arhitekti pričeli z uvajanjem številnih sprememb mestnega obzidja; na primer sklenjenost obzidja, ki omogoča hitrejšo mobilnost vojske, samostojnost obrambnih stolpov, kjer vsak stolp deluje kot svoja enota z enim samim vhodom in se zato lahko brani sam, dvojna mestna vrata etc. Vendar bi težko trdili, da je edina vloga mestnega obzidja funkcijska. Že sama reprezentativnost, nepotrebno poudarjanje obrambnih elementov etc. imajo vlogo znaka, ki morebitnim zavojevalcem sporoča (komunicira!) funkcijsko vrednost zidu – pa čeprav nekateri arhitekturni elementi te funkcije dejansko sploh nimajo.

 

V predavanju z naslovom Semiologija in urbano se Roland Barthes sprašuje, ali je mogoče semiotično raziskovanje mesta oz. ali je mogoča semiotika urbanizma; naloga, ki si jo zadaja, je torej razumevanje mesta kot strukture znakov. Pri tem je pomembno, da je taka raziskava izvedena semiotsko, kar pomeni (oz. kot smo videli že pri Ecu), da mesta ne smemo razumeti zgolj funkcijsko, ampak moramo njegovo vsebino razumeti kot komunikacijski znak. Ob tem ni dovolj, da se zgolj zatopimo v kartografijo, v urbanistične načrte in v arhitektove namene, saj vse to vsiljuje fiksno razumevanje označevalca (glej tudi Highmore, pp. 156–157). Kot rečeno, mesto je potrebno raziskovati v dinamiki odnosov med pomeni posameznih elementov, ki jih ustvarjajo predvsem prebivalci. Barthes podaja primer dveh mestnih četrti, ki sta urbanistično (načrtno, kartografsko, namensko) ločeni, a jih prebivalci ne dojemajo ločeno, temveč kot homogeno celoto. V tej smeri moramo razumeti tudi Barthesovo tezo, da je mesto diskurz, jezik oz. tekst, ki ga je potrebno brati. Mesto je torej potrebno raziskovati s pozicije sprejemnika sporočila v komunikacijskem modelu (če uporabim Jakobsonovo terminologijo)[2].

 

Zagata, ki se ob tem poraja, je, kako doseči znanstveno raven raziskovanja iz pozicije sprejemnika, ki je s tem seveda zavestno zavrnil pozicijo ‘objektivne’ kartografije. Barthes podaja tri smernice, ki jih mora urbanistična semiotika upoštevati, če želi doseči želeno znanstvenost. Prvič, ujemanje med označencem in označevalcem mora razumeti kot dinamično in nefiksno. S tem Barthes pravzaprav poudarja, kar je izpostavil že s svojo kritiko kartografije, le da sedaj postreže s primerom leksikografije (kot določanje pomena označenca). Na primer, urbanistični leksikon, ki bi različnim elementom mesta kot označevalcem pripisal točno določeno funkcijo, oz. označenec, bi bil v tem pogledu nesmiseln in napačen. Tako funkcijsko razumevanje mesta je v urbanizmu sicer precej pogosto, vendar se s tem pozablja na dinamičnost razmerja med elementi in njihovo funkcijo, saj slednja ni fiksna in se pogosto spreminja. Če pomislimo na funkcijo mestnega obzidja, lahko hitro ugotovimo, da je z uporabo vojaških topov le-to svojo obrambno funkcijo izgubilo, kljub temu pa so nekatera mesta obzidja obdržala, saj so slednja prevzela drugačne funkcije. Če za primer vzamemo Aigues-Mortes v Provansi, bomo ugotovili, da je danes ta funkcija predvsem turistična, kar načrtovalci mesta gotovo niso nameravali, pa vendar odločilno vpliva na celotno zasnovo mesta. Prav to nas privede do druge točke, ki jo je v semiotiki mesta potrebno upoštevati. Ker sta označevalec in označenec med seboj v nestalnem razmerju, je potrebno mesto raziskovati v dinamiki mikro- in makro-analize. Šele z določitvijo funkcijskih in komunikacijskih funkcij urbanega prostora na najmanjši ravni lahko v svojem raziskovanju preidemo na večje strukture. Čeprav Barthes v Semiologiji in urbanem podaja primer raziskovanja Tokia od funkcije posameznih ulic, preko določenega centra mesta, do ugotovitve o policentrični zasnovi japonske prestolnice, je v tej točki manj jasen. Najverjetneje si lahko njegovo tezo razlagamo podobno kot strukturalistično opredelitev analize literarnega teksta v Uvodu v strukturalno analizo pripovedi, kjer raziskava besedila poteka od najmanjših besedilnih funkcij, preko ravni dejanj do najširše ravni pripovedi.

 

V tretji točki se Barthes nasloni na Lacanovo tezo o drsenju označevalcev, ki pravi, da vsak označevalec vedno označuje zgolj drug označevalec, in da označenca nikoli zares ne doseže. Podobno Barthes trdi tudi za mesto, kar sam poimenuje erotična dimenzija[3] mesta oz. tudi socialna dimenzija mesta, primarno pa to predstavlja prav center mesta kot prostor srečevanja drugega. Pri svoji analizi erotične dimenzije in centra mesta se Barthes skoraj povsem opre na Lacana. Center mesta tako opredeli kot prazni označevalec, ki je v Lacanovi psihoanalizi[4] povod za drsenje označevalcev in gibljivost realnega ter imaginarnega (z Ecovo terminologijo bi lahko rekli arhitekturne funkcije in arhitekture kot znaka). Če pogledamo urbanistično zasnovo Tokia, lahko ugotovimo, da je celotno mesto zasnovano okoli cesarske rezidence z velikim praznim vrtom. Center mesta je torej dejansko prazen oz. nenaseljen prostor. A Barthesu z iskanjem primera praznega označevalca kot centra mesta ne bi bilo treba tako daleč, saj tudi v Evropi tradicionalno center mesta označuje prazen prostor, tj. glavni trg. Če za primer vzamem kar Trg sv. Marka v Benetkah, bomo hitro ugotovili, da ravno prazen in večnamenski prostor, ki sam nima natančno določene funkcije, saj se je (in se še) uporablja v religiozne, politične, ekonomske, turistične in druge namene, določa funkcijsko urbanistično zasnovo. Ravno iz relacije do praznega označevalca oz. trga se funkcijsko opomenja sedež cerkvene oblasti (bazilika sv. Marka), sedež posvetne oblasti (Doževa palača), upravni sedež (stare in nove prokuracije), finančni sedež (Palazzo della Zecca), intelektualni sedež (Biblioteca Nazionale Marciana), v odnosu do glavnega beneškega trga je tudi Canal Grande kot rezidenčni del beneške elite etc. Kot vidimo, je komunikacijska oz. znakovna funkcija urbanistične zasnove mesta omogočena zaradi praznega označevalca, ki šele omogoči strukturo nefiksnega simbolnega opomenjanja.

 

Kot smo ugotavljali že zgoraj, je funkcijska in znakovna dimenzija arhitekture spremenljiva in nefiksna, gibanje strukture pa omogoča prav mesto praznega označevalca. Barthes torej zaključuje svoje besedilo z opozorilom, da je pri preučevanju mesta potrebno slednje razumeti kot strukturo znakov oz. kot tekst, diskurz, ki ga beremo. Ob tem pa je potrebno ves čas paziti, da označevalcem ne pripišemo fiksnih označencev, saj je razmerje med označencem in označevalcem v neprestanem gibanju. Z Ecovimi besedami bi to pomenilo, da v semiotiki urbanizma noben arhitekturni in urbanistični model kot kod nima svoje trdne in stalne funkcije. Slednjo ves čas določajo sprejemniki, torej prebivalci mesta, in zato se le-ta ves čas spreminja.

 

 

[1] Isto terminologijo prevzemam tudi v tem besedilu

[2] Pri tem je podobnost z znamenito ‘smrtjo avtorja’ in ‘rojstvom

bralca’ v besedilu Smrt avtorja več kot očitna. To med drugim

opaža tudi Highmore (str. 157).

[3] Erotično dimenzijo mesta in njegovega centra Barthes

povezuje s potrošniško željo. Pri tem igra pomembno vlogo

tudi ugotovitev o sodobni funkciji centra mesta kot prostoru

zabave in nakupovanja. Barthes zopet podaja primer Tokija, ki

je svojo policentrično ureditev zgradil okoli železniških postaj,

ki vključujejo tudi velike nakupovalne in družabne centre.

[4] Zelo nazorno predstavitev ideje praznega označevalca je

mogoče najti v Lacanovem predavanju z naslovom Seminar

o ukradenem pismu.

Top