Fotografije
Peter Rauch

 

Urednik Praznin me je prosil za besedilo k fotografijam kota. Namesto običajnega intervjuja ali besed o avtorju torej avtorjev monolog: nekaj misli o tem, kaj mi pomeni objekt in zakaj se toliko ukvarjam z njim. Od kod fotografije kota.

 

Dolgo časa sem v izogib pojasnjevanju navajal Man Raya: »Objekt je rezultat gledanja nečesa, kar samo na sebi nima kvalitet ali čara. Izberem si nekaj, kar nima nikakršnega pomena. Popolnoma zanemarim estetske kvalitete objekta. Sem proti obrtništvu.«

 

In to je objekt. Stvar odnosa in stvar brez kvalitet ali pomenov. To je objekt, ki me zanima v fotografiji.

 

Najprej odnos, ta je v gledanju; gledam na primer drevo in gledam sir, čeprav v resnici največkrat pravzaprav gledam avto, hišo, parkplace in ulice, tudi gozdove. Vse stvari, ki me obdajajo in ki jih največkrat opazim in tudi fotografiram mimogrede, spotoma po opravkih ali na družinskih izletih. Lahko bi jim rekel okolica, pa raje uporabljam Heideggerjev oziroma von Uexküllov izraz die Umwelt, ker pove več kot okolica, ker pomeni koncept okolice v relaciji z živim bitjem. Organizem skozi receptorje dobiva določene informacije in se na te informacije odziva na celosten način, kot da je to vse, kar je okolica, čeprav seveda posamezni organizem ne more zaznati popolnoma vse kompleksnosti svoje okolice. (Zazna lahko le zelo okrnjeno verzijo celote – celote, ki niti ne obstaja razen v abstrakciji.) Ko z rokami v žepih hodim po opravkih in se brigam izključno zase, opazim zanimive stvari, ki jih včasih fotografiram: na ta način seveda zaobjamem samo tisti del okolice, ki je senzorično povezljiv z mano, mi je pa zelo pomembno dejstvo oziroma zavedanje, da ima moja zaznava manko. Čeprav ga ne morem fotografirati in tega niti ne poskušam, mi je pomembno, da je tam. Zato die Umwelt in ne samo okolica. Pomeni, na katere sam nisem pomislil, me bodo morda kdaj prepričali v nasprotno: neki Nemec mi je denimo na otvoritvi razstave die Umwelt v Puli razložil svoje razumevanje predstavljenega na podlagi povezovanja mojega Umwelta s paradnim konceptom nemške okoljske stranke, ki je trenutno vodilna desna sila nemške politike.

 

Nekateri objekti, ki jih zaznavam v svoji okolici, imajo lastnost, da me potegnejo vase, da se znajdem v njih, da popolnoma fiksirajo moj pogled. Doživljam jih kot postavljene nasproti sebi (ali pa jih tako postavim sam, ni pomembno) in potem vanje lahko vstopim, ne samo krožim okoli njih kot okoli vseh ostalih. Tak objekt je na primer vogal, ulica ali gozd. Avta ali hiše denimo ne razumem na ta način, čeprav fizično vanju lahko vstopim, v vogal pa ne, ampak to nima nobene zveze. Hiša je samo nekaj, kar se mi znajde na poti, in avto neki objekt, ki stoji pred hišo.

 

Lesen vogal pa je zame objekt, ki se odpira, ki se mi odpira. Do lesenih ploskev imam podoben odnos kot mnogi ljudje do ognja, ne morem nehati gledati vanje. In njihov stik z vsemi letnicami, različnimi barvami in vzorci, celotna geometrija se pri zrenju začne širiti v neskončnost, kakor koli daleč. Vogal nakazuje, ustvari prostor, v katerega se postavim. Samoumevno nadaljevanje vsrkanega pogleda je fotografija in rezultat je na naslednjih straneh predstavljena serija.

 

Drugi tip objektov, ki me zanimajo, so objekti brez kvalitet in pomenov. Večina objektov okoli nas ni takšnih, imajo neko funkcijo ali namen ali vsaj splošni konsenz o funkciji in namenu. Obstaja pa neki stalno odrivani, pozabljeni (a nikakor ne majhen) segment stvari, ki spravljajo v zadrego, s katerim ne vemo kaj početi. Njihova raba ni samoumevna: razpadajoči fragmenti neznano česa, ki jih odvržeš oziroma odložiš v predal. Da boš nekoč popravil, zalepil. Našel manjkajoči del in sestavil. Boš že še za kaj potreboval in čez sedem let vse prav pride. Rečem jim nadomestni objekti.

 

Ko imaš nekaj takšnega dobesedno na mizi in fotografiraš, je tak objekt stvar sama zase, tako efemerna, tako odslužena, tako uboga, da je edini status, ki ji ga lahko pripišeš, status rezervnega dela naprave, ki ni več v izdelavi. Nečesa, kar je po naključju ostalo doma, česar ne potrebuješ več in je bilo v bistvu že takrat, ko si to načeloma potreboval, samo rezervni del. Zdaj grem v skrajnosti.

 

Ker izpadejo iz normalnosti funkcioniranja preostalega objektnega sveta, postanejo nekako tuji in zato vzbujajo občutek nelagodja. Če ima preostali objektni svet v mojih očeh malo naiven pogled, ima nadomestni objekt bolj zanimiv, čuden, nedomač, tesnoben pogled. V teh pogledih vidim zelo veliko razliko, ker na lepem dejstvo, da s stvarjo nimaš kaj početi, postane grozeče. Nadomestnega objekta ne moreš preprosto opazovati, ker je to čudno, nelagodno, sili v akcijo. Ne gre brez vprašanja, kaj s tem napraviti, odgovora pa nikoli ni moč prav vedeti. Obstajajo objekti, ki so lahko oboje: lahko opazuješ človeško figuro kot pač neko telo – recimo predmet občudovanja –, na nivoju nadomestnega objekta pa telo ostane samo še proteza. Prehod med pogledoma mi je zanimiv.

 

Čisto zares je nadomestni objekt nadomestni za tistega, ki sem ga hotel ustvariti s fotografijo kota, pa mi ni uspelo, in to 14‑krat mi ni uspelo! Vsi ti neuspehi so postali nadomestek za neko bedasto predstavo.

 

Tako gledam na objekte.

Top