Prakse situacijskega urbanizma
Torsten Klafft

Alternative klasičnim pristopom v arhitekturi in urbanizmu

 

Niklas Mak v Frankfurter Allgemeine Zeitungu 14. aprila 2013[1]  zapiše, da se tik poleg berlinskega Alexanderplatza nahaja urbanistično nerazvita ‘betonska puščava’, ostanek iz obdobja bivše Nemške demokratične republike. Kompleks je trenutno v lasti mestnih stanovanjskih združenj. Po njegovem bi morala mestna uprava z mednarodnim razpisom privabiti talentirane arhitekte z Japonske in Nizozemske, zato da bi se ti v sodelovanju z mladimi berlinskimi biroji domislili kar najboljših in najbolj kreativnih rešitev za sanacijo četrti, ki bi delovala kot protiutež luksuznim stanovanjem, predvidenim za gradnjo na Alexanderplatzu.

 

‘Betonski kompleks bi lahko prenovili, zapolnili prazne prostore in zgradili majhno, fleksibilno mestece s trgovinami, delavnicami, vrtci, prireditvenimi prostori in stanovanji. S tem bi tudi družinam z nižjimi dohodki omogočili, da se z obrobja preselijo v središče mesta. /…/ Tu bi se lahko eksperimentiralo z novimi načini bivanja, prilagojenimi demografskim spremembam v mestih, kjer se število samskih prebivalcev in upokojencev skokovito povečuje.’[2]

 

V tekstu je zaznati dve poanti – arhitekte v znani maniri nagovarja, naj še naprej ustvarjalno in vizionarsko kreirajo ‘nove načine bivanja’, najraje kar na enem od teh neresničnih in vedno enakih krajev, ki jih je ustvarila urbanistična politika nekdanje NDR. Ob tem pa Maak prezre dejansko stanje na tem območju. V stanovanjski četrti že v tem trenutku živijo predvsem samski meščani in upokojenci. Številni starejši prebivalci se v soseski počutijo dobro. Kompaktna stanovanja z več manjšimi sobami so primerna tudi za družine z nižjimi dohodki, za katere bivanje v središču mesta tudi ni brez prednosti, saj je denimo ponudba celodnevnega otroškega varstva v vrtcih tu zelo bogata. Na čem torej temelji Maakov članek? Odgovor se skriva v njegovi žaljivi oznaki ‘betonska puščava’. Za Maaka je struktura naselja problematična že sama po sebi. In ravno takšen pristop k ocenjevanju tovrstnih bivalnih naselij, zgrajenih v industrijskem stilu NDR, je bil po združitvi Nemčije sporen. Arhitekturnim kritikom z Zahoda so bile podobne stanovanjske četrti znane tudi iz Zvezne republike Nemčije. V 70. letih prejšnjega stoletja so na obrobjih velemest uveljavljali programe stanovanjskih gradenj za družine z nižjimi dohodki. Ti umetno ustvarjeni, homogeni mestni predeli pa so kmalu postali socialno problematične četrti. V 80. letih so z izvajanjem programov prenehali in razvil se je sodobni urbanizem, ki je dosegel svoj vrhunec v novogradnjah v okviru Mednarodne gradbene razstave IBA, ki je leta 1984 potekala v Berlinu.

 

V NDR so stanovanjske četrti nastajale pod drugačnimi pogoji. Država, ki je ljudem obljubljala, da jim bo zagotovila bivalni prostor, se je soočala s kroničnim pomanjkanjem stanovanj. V 60. letih se je tako uveljavil industrijski način gradnje, ki je omogočal gradnjo prepotrebnih stanovanj navkljub omejenim razpoložljivim sredstvom. Zaradi slabega stanja starih zgradb je bilo povpraševanje po novih stanovanjih veliko, dodeljevalo pa se jih je bolj na podlagi političnih kot na podlagi gospodarskih meril. Stanovanja v industrijskih novogradnjah so predstavljala višji standard bivanja in se na podlagi tega ne morejo primerjati s problematičnimi četrtmi v Zvezni republiki Nemčiji. Ravno to pa so počeli arhitekturni kritiki z Zahoda po političnem preobratu leta 1989. Izkušnje s programi industrijske gradnje stanovanjskih četrti so nekritično prenesli na vsa naselja na Vzhodu. Da se tovrstno posploševanje v 20 letih po padcu Berlinskega zidu ni kaj dosti spremenilo, dokazuje tudi Maak, ki z enakim podtonom piše o območju, ki se sicer v več pogledih razlikuje od splošnih primerov iz NDR. Gre namreč za enega izmed prvih poskusov gradnje stanovanjskih kompleksov, ki je bil vključen v glavno magistralo novega glavnega mesta. Prve betonske bloke je oblikoval še kolektiv arhitektov, ki je bil zadolžen tako za urbanistično planiranje kot za dodelavo montažnih elementov. Javne stavbe lahko razdelimo v dve kategoriji. Objekti z reprezentativno funkcijo na aleji Karla Marxa, kot so kino, hotel, restavracija in lokali, naj bi poudarjali ekskluzivnost magistrale. Več manjših stavb v notranjosti četrti, kot so samopostrežne trgovine in pralnice, pa je bilo namenjenih vsakdanjim potrebam, kar je v 60. letih prejšnjega stoletja predstavljalo velik luksuz. Lokacija, dobra povezanost in nenazadnje tudi mir ter zelene površine so prispevale k dejstvu, da vse do danes niti eno stanovanje v tej odprti zasnovi ni ostalo prazno. Vseeno pa območje, tako kot tudi mnoga druga, trpi za pomanjkanjem mestnega življenja in urbanosti, kar je eden izmed osnovnih problemov mestnih četrti iz obdobja modernizma. Da bi se izognili ponovnemu posploševanju, bi bilo treba izvesti temeljito analizo, ki bi poleg arhitektonskih in prostorskih vključevala tudi zgodovinske, statistične in sociološke vidike.

 

Maak se zavzema za angažiranje kreativne mednarodne ekipe arhitektov, ki naj bi se neobremenjeno spoprijela z nalogo. Zagovarja torej mnenje, da le sodelovanje najboljših arhitektov z vsega sveta lahko pripelje do optimalnega rezultata. To bi pomenilo načrtovanje večih novih stavb, ki bi se v desetih, morda petnajstih letih razvile v novo mestno četrt. Do takrat bi se v fazi gradnje zvrstilo mnogo kompromisov in določene dejavnosti bi se morale zaradi sanacije izseliti iz svojih prostorov. Na dan, ko bi bil kompleks dokončan, bi se morali urbanost in socialne povezave vzpostaviti na novo. Kako bi se četrt pri tem obnesla, bi bilo odvisno od načrta arhitekta, ki je leta pred tem preudarno snoval urbano strukturo. Ravno do tega je prihajalo tudi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kolektiv arhitektov je na podlagi mednarodno priznanih točk iz Atenske listine in infrastrukturnih potreb takratnega časa udejanjil načrt, ki se jim je zdel najboljši. Žal pa Atenska listina, ki jo je zasnovala arhitekturna stroka, vsebuje pomanjkljivosti, saj zanemarja pomen človekovih potreb, ki sežejo dlje od osnovnih potreb po preživetju in razmnoževanju. Izobrazba arhitektov okoli Corbusierja je bila enostavno preveč pomanjkljiva, da bi zmogla tudi pregled nad drugimi vidiki načrtovanja.[3] V tem pogledu se je do danes bolj malo spremenilo. Poskus mednarodnega biroja, da bi ustvaril bolj živahno urbano atmosfero, bi bil tudi danes bolj odvisen do intuicije kot pa od načrtnih ukrepov.

 

Tudi okoliščine gradnje so problematične. Med dolgotrajnim procesom je pogosto treba sprejemati kompromise, ki nastajajo zaradi logističnih težav. Poleg tega je ekstremna obremenitev s hrupom za stanovalce zelo naporna. Kriteriji za sprejemanje kompromisov so predvsem gospodarski in ne družbeni. Zelenice se zaključi šele na koncu, zato da jih stroji ne uničijo, in tudi zato, da se na dan otvoritve pokažejo v vsem svojem blišču. Enodimenzionalna osredotočenost zgolj na vnaprej določeni končni rezultat pripelje do tega, da se socialne strukture le stežka ohranijo oziroma se razdrejo in se morajo po končanem projektu vzpostavljati na novo. Oživljanje četrti je torej povezano z uničenjem predhodnega življenja, ne glede na to kako rudimentarno je to bilo. Komponente, ki prispevajo h gradnji identitete, kot so trgovine na drobno z vsakdanjimi potrebščinami ali pa lokali s stalno klientelo, morajo nastati na novo.

 

Anne Lacaton in Jean-Philippe Vassal sta v Parizu pokazala, kako lahko javnost veliko bolje sprejme proces sanacije, če se prebivalcem omogoči, da tudi med procesom ostanejo v stavbi, pa četudi se morajo zaradi tega preseliti v drugo stanovanje. Med sanacijo Tour Bois le Prêtre je v procesu sanacije v stavbi živelo kar največje možno število najemnikov. S tem so preprečili dvig cen, do katerega bi sicer prišlo na podlagi zvišanja vrednosti stanovanjskih prostorov in stabilizacije miljeja.[4] Zavestno ohranjanje obstoječih struktur je temeljni kamen za uspešno sanacijo, ki jo posvoji tudi okolje.

 

Kritika, ki jo je Lucius Burckhardt (1985) usmeril na urbaniste in politiko mestnih uprav, se zdi tu povsem na mestu.[5] Potreba po tem, da smo vedno usmerjeni v daljno prihodnost, pogosto pripelje do spekulativnega urbanizma, ki nove četrti gradi na podlagi približnih demografskih napovedi. Tako nastanejo mestne četrti, ki so že takoj po končani gradnji prenapolnjene ali pa ostajajo prazne. Burckhardt poziva k urbanizmu, ki bi potekal po korakih in na več ravneh, z majhnimi koraki, ki dovoljujejo tudi sprotno popravljanje.

 

‘Takšen pristop imenujem teorija linije najmanjšega poseganja: v bistvu nam ni treba veliko graditi ali prenavljati. Delovati pa je treba na dveh ravneh: ko gradimo na fizični ravni, moramo hkrati tudi misliti in načrtovati na medčloveškem nivoju. Misliti moramo na to, kakšen vpliv bodo naši posegi imeli na razmerja in odnose med ljudmi.’[6] Urbanisti torej ne delajo več na lastno pest, temveč so v vlogi pobudnika procesa in tistega, ki proces spremlja. Trenutne pomanjkljivosti se skuša odpraviti, obstoječe strukture se dogradi ali poveže. Takšen pristop je kompleksen in se nenehno sooča z globljimi problemi, zato se arhitekti s tem poglobljenim pristopom ne morejo več spopadati sami. Že na samem začetku morajo v postopku analize med sabo sodelovati načrtovalske skupine z interdisciplinarnim pogledom na potencialne grožnje. Sodelovanje različnih profilov lahko pripelje do natančnejših ukrepov z dosti manjšim vložkom kot sicer. Arhitekt je tako samo eden izmed kamenčkov v mozaiku. Osvobojen pretežkega bremena socialnih vprašanj se lahko posveti konfiguraciji prostorov in strukturnim posegom.

 

S tem je povezano tudi avtorstvo projektov. Manjša kot je intervencija, težje jo je materializirati kot projekt. Dokaz uspešnosti projekta niso več slike uspelih instalacij, temveč zgodbe udeležencev, ki pripovedujejo o nastalih odnosih, prepirih in skupnem zadovoljstvu s procesom, v katerem se več ne ve, kdo je bil njegov pobudnik. Pri Burckhardtovi teoriji najmanjšega možnega poseganja je intervencija kot ukrep od zunaj v idealnem primeru nevidna, dinamike, ki nastanejo, pa so samostojne.

 

V tem smislu bi lahko na ‘betonski puščavi’, kot jo je krstil Maak, prišle v poštev intervencije, kot je na primer aktiviranje civilne iniciative, ki bi si kot cilj zastavila ponovno obratovanje otroškega bazena v naselju, ki je zaradi primanjkljaja v mestnem proračunu ostal prazen. Ne gre za to, da bi se mestno upravo prisililo k temu, da bi dala na razpolago sredstva, temveč za to, da bi na podlagi skupnega delovanja združili možne kolektivne vire in s tem generirali lastna sredstva. Lahko bi na primer ponovno postavili oglasne panoje, ki so na tem območju nekoč že stali. Civilna inciativa bi imela pred očmi jasen cilj in se v idelanem primeru razvila v instanco, ki zastopa interese stanovalcev, na primer v obliki posvetovalnice oziroma prostora za razprave o projektu in drugih aktivnostih v četrti.

 

Zato, da lahko takšna skupina deluje trajnostno, pobuda oziroma ukaz za njeno ustanovitev ne sme priti od zgoraj, saj se s takšnimi ukrepi mesto posveča le deficitarnim četrtim. S tem je povezan razdor obstoječih struktur. Poleg tega so takšne intervencije začasne in mesto proces preneha nadzorovati takoj zatem, ko so predvideni cilji doseženi. Bolj smiselno bi bilo stremeti za rešitvami, ki niso pogojene s subvencijami, ki dajejo občutek, da bi brez njih četrt ostala na stranskem tiru razvoja. V proces ni treba vključiti čisto vseh, gre za to, da prostor dobi določene gospodarske ali socialne strukture, ki stremijo k napredku in ga tudi ustvarjajo. Teorija najmanjšega možnega poseganja po Burckhardtu torej ne vključuje projektov s končnim ciljem in točno določenim avtorjem. Posegi so temelji procesov, ki se jih sproti popravlja in usmerja. To pomeni tudi, da je treba odločitve ohranjati odprte, dokler se le da. Velike odločitve, ki se tako lahko sprejemajo v poznejši fazi projekta in po možnosti v okviru večje skupine udeleženih, so tudi bolj trajnostno naravnane. V nadaljevanju predstavljam primere, ki ponazarjajo uporabo takšnih pristopov in orodij v praksi.

 

Načrtovanje Projekta Lesezeiches Salbke v Magdeburgu nazorno pokaže, kako se meje avtorstva lahko zabrišejo, četudi je končni rezultat projekta nekaj tako konkretnega, kot je nova stavba. V enem izmed predelov na obrobju mesta, ki je beležil stalni upad prebivalstva, se je skozi odprt proces, v katerem so sodelovali okoliški prebivalci, oživljal prazen prostor na mestu nekdanjega oddelka mestne knjižnice. Najprej so v praznem lokalu v bližini izpeljali enotedensko delavnico, v kateri so prebivalci vseh starosti lahko predstavili svoje ideje. Rezultat tega je bil nastanek vmesne strukture, ki ni delovala samo kot zastopniška kulisa, temveč tudi kot signal preostalim meščanom, ki se do takrat niso udeleževali srečanj ali niso še bili seznanjeni s projektom. Pozneje je udeležencem uspelo zasnovati in zgraditi stavbo, ki je ustrezala predstavam udeležencev, in ki danes deluje kot odprta mestna knjižnica, prireditveni prostor in kraj, s katerim se prebivalci identificirajo. Na podlagi participativnega procesa se je razvila nova identifikacija s prostorom. Meščani so lahko izbrali celo svojo najljubšo podobo fasade, čeprav ta ni bila po godu mestni upravi. Arhitekturni biro je skozi proces vedno bolj prevzemal vlogo svetovalca meščanom in tistega, ki proces spremlja. Princip advokatskega planiranja meščanom kot laikom omogoča razumevanje notranjih procesov načrtovanja, ki v klasičnih postopkih po navadi ostanejo skriti.[7] Urbanisti in politiki na javnih predstavitvah po navadi neradi načenjajo sporne točke, ki bi lahko ogrozile ugled domnevno uspešnih projektov. Če meščanom stoji ob strani odvetnik v obliki strokovnjaka, čigar naloga je zastopati njihove interese in jim razlagati proces, se lahko glas ljudstva enakopravno vplete v proces planiranja. Običajno se ta glas zavzema predvsem za socialne vidike in ohranjanje obstoječih družbenih struktur.

 

Načrtovalcem projekta je uspelo omogočiti in izzvati interakcijo med prebivalci s tem, da so jih povabili k sodelovanju pri konkretnem projektu. Dobili so možnost sooblikovanja razvojnega programa svojega mestnega predela in več prebivalcev kot se je vključilo, večja je bila verjetnost, da bo projekt uspešno izpeljan in kot tak tudi krepil lokalno identiteto. Prebivalci so skozi konkretno obliko sodelovanja postali akterji. Okrepile so se tudi komunikacijske vezi in identifikacija s prostorom. Sodelovanje je bilo tako uspešno, da so morali na koncu zaradi prevelike količine podarjenih knjig poleg odprte knjižnice odpreti še klasično. De facto to pomeni, da mesta ne bi smela več predpisovati napredka, temveč zgolj privabljati čim več potencialnih akterjev in se skupaj z njimi v odprtem procesu soočati z izzivi. Za grenak priokus uspehu pa je poskrbel pojav vandalizma, ki je hkrati tudi osvetlil ranljivejšo plat takšnih postopkov.

 

Projekt Escaravox, katerega pobudnik je bil Andrés Jaque v okviru svojega Urada za politične inovacije, je naslednji primer uspešnega situacijskega planiranja. Okrožje Matadero v Madridu, na ozemlju bivše klavnice, je danes prostor za kreativne, progresivne in politične inovacije. Štirje s strani mesta podprti umetniški objekti so z njim dobili možnost za uresničitev in dialog. Da bi omogočil uporabo obsežnih odprtih prostorov, je Andrés Jaque s svojo ekipo izdelal dve multifunkcijski mobilni napravi. Na podlagi strojev za namakanje za potrebe kmetijstva so iz enostavnih materialov zgradili 40 m dolga ostrešja in jih opremili s sistemom ozvočenja, odrske razsvetljave in projektorji. Nastale konstrukcije lahko služijo kot prireditveni prostor za koncerte, projekcije filmov, ali tudi za manjše umetniške sejme.[8] V povezavi z zgoraj opisanim iskanjem orodij situacijskega načrtovanja lahko med projektoma Escaravoxa in Lesezeichen Salbke potegnemo vzporednico: manjkajočo komponento se poskuša nadomestiti s čim manjšimi stroški in narediti dostopno čim večim ljudem. Dejstvo pa je, da struktura, ki je namenjena kolektivni uporabi, v sebi vedno skriva material za konflikte. Jaque konflikte dojema na pozitiven način, kot probleme, za katere je treba rešitve poiskati skupaj. Uporabniki si morajo vzajemno izpogajati pravila igre, zato da lahko strukture vzamejo za svoje in jih tudi uporabljajo. Za pobudnika projekta Escaravox je bilo prav tako zelo pomembno, da prostora ne uporablja ena sama in ekskluzivna skupina ljudi. Strukture morajo biti na razpolago vsakemu, ki želi izpeljati razstavo, predstavo, koncert ali kaj podobnega. Projekt je primerljiv s pristopom, ki ga zagovarja Jesko Fezer, ko pravi: ‘Minimize design activities.’[9] Naloge arhitekture je treba danes misliti drugače. Ne bi je smeli več dojemati kot nekaj, kar zagotavlja odgovore na vprašanja, temveč kot nekaj, kar ponuja strategije za prisvajanje prostora. Preko izvorne faze načrtovanja se uporabnikom tako odprejo prostori, ki jih lahko prilagodijo svojim potrebam. Arhitektura uporabnikom ne poskuša ponujati neke že vnaprej določene situacije, temveč le sprejema minimalne ukrepe, ki jim pomagajo pri tem, da se sami odločijo, na kakšen način bodo prostor uporabljali.

 

Konstrukcije, ki jih Andrés Jaque imenuje kar Agrosocial infrastructure[10], je mogoče najeti za kratek čas in jih uporabljati za različne namene. Jaque, ki je izvirni avtor projekta, se še sam vedno znova čudi raznolikosti projektov, ki so se razmahnili v tem prostoru. Koncept avtorstva je v tem primeru močno zabrisan, saj ti prostori ustvarjajo nove situacije in se stalno prilagajajo novim okoliščinam. S tem je Jaque izumil orodje, s katerim lahko struktura sama dograjuje svoje potenciale. Možnosti za kolektivno rabo presegajo domišljijo snovalca.

 

Če takšen pristop primerjamo s pristopom k zasnovi industrijskih stanovanjskih kompleksov iz bivše NDR oziroma modernizma, vidimo, da sta si diametralno nasprotna. V modernizmu je bilo pomembno standarde bivanja in življenjske sloge določiti vnaprej in na njihovi podlagi snovati objekte, ki bi zagotavljali določen bivanjski minimum.

 

Za konec bi rad predstavil še projekt, pri katerem so se načrtovalci v ključni fazi procesa odpovedali njegovim potencialnom. Leta 1999 je mesto Berlin različnim start-up podjetjem in umetnikom omogočilo uporabo spomeniško zaščitene stavbe na Alexanderplatzu, imenovane Haus des Lehreres, ki je v času NDR služila kot upravna stavba. S tem, da so prostore dali na razpolago kreativcem, so želeli zmanjšati stroške, ki jih je povzročala neuporaba stavbe. Zaradi nizke najemnine je bilo 150.000 m2 kmalu oddanih. V roku enega leta je objekt razvil precejšen gospodarski potencial, saj so se nekatera start-up podjetja medtem že uveljavila na trgu. Stavbo, ki je požela veliko pozornosti predvsem zaradi zanimivega koncepta rabe, je mesto navkljub protestom uporabnikov in javnosti prodalo mednarodnemu investitorskemu konzorciju. Uporabniki so si zatem s skupnimi močmi poiskali prostore drugje, konzorcij pa je izvedel sanacijo, katere edini cilj je bil dobiček. Stavba se po končani sanaciji nikoli več ni zares napolnila, stroški pa niso bili nikoli v celoti povrnjeni.

 

To ponazarja predvsem dejstvo, da je mogoče z neformalnimi situacijskimi koncepti razviti gospodarsko neodvisne koncepte rabe. Žal pa se v tem kaže tudi to, kako žilava in zakoreninjena je kapitalistična logika ocenjevanja vrednosti. Celo etablirana skupina uporabnikov, ki je pripravljena brez subvencij in samostojno razvijati ter vzdrževati prostore, je izpostavljena interesom nepremičninskih špekulantov, če se nanjo gleda skozi optiko klasičnih konceptov rabe prostora.

 

Področje dela arhitektov se v najširšem smislu definira kot razvijanje rešitev za gradbene in urbane izzive. Takšno samorazumevanje stroke ne bi več smelo biti aktualno, saj arhitekti z zahajanjem v sfere družbenih vprašanj pogosto presežejo svoje zmožnosti in tvegajo ustvarjanje realnosti, ki pozneje uporabnike postavijo pred takšna ali drugačna nespremenljiva dejstva. Arhitektura, ki deluje kot orodje za omogočanje odločitev in pogajanja na vseh ravneh procesa, odpira možnosti za prisvajanje prostora, ki temeljijo na odgovornosti vseh udeleženih. Še posebej pri gradnji socialnih stanovanj se lahko tako ustvarijo prostori, ki imajo dušo, in s katerimi se prebivalci identificirajo. Skupno avtorstvo vsem udeleženim omogoča identifikacijo z ustvarjenim in s tem predstavlja prispevek k trajnostnem razvoju na socialni ravni. Ob tem bi se morala stroka odpovedati monopolu estetske arbitraže in si na novo ogledati svojo vlogo v procesu snovanja. V prihodnosti bo bolj kot ustvarjanje podob, cilj arhitekture ustvarjanje socialnih povezav.

 

 

[1] Maak, Niklas: Die Wahrheit der Türme, objavljeno v: Frankfurter

Allgemeine, Frankfurt, 14.4.2013.

[2] Prav tam.

[3] Tudi Le Corbusier sam se je na šoli za umetne obrti učil zgolj graversta in urarstva.

[4] Lacaton, Anne; Vasall, Jean-Philippe: Transformation de la Tour Bois le Prêtre, http://www.lacatonvassal.com/index.php?idp=56, citirano: 28.9.2014.

[5] Burckhardt, Lucius: Die Kinder fressen ihre Revolution, Wohnen – Planen – Bauen – Grünen, DuMont Buchverlag, Köln, 1985, str. 241 in naslednje strani.

[6] Prav tam

[7] Fezer, Jesko; Heyden, Mathias: Die Versprechen des Situviri

[8] Jaque, Anres: ESCARAVOX, Madrid, Assemblages of unattendedrural, http://andresjaque.net/cargadorproyectos.php?variable=40#, citirano: 28.9.2014.

[9] Fezer, Jesko: Konfliktorientiertes Entwerfen, predavanje z dne: 15.4.2011, https://www.fhmuenster.de/fb5/departments/konstruktion/drexler/symposien/symposium02/Index.php, citirano: 28.9.2014.

[10] Von Ortenberg, Jurij: Start-Up-Inkubator: Haus des Lehrers, v: Philipp Oswalt; Klaus Overmeyer; Philipp Misselwitz: Urban Catalyst, DOM Publishers, Berlin, 2013, str. 68 – 73

Top