O nekem Parizu
Maja Valentić

 

Enkrat sem v »italijanski« restavraciji skušala odpreti v toskanskem stilu oblikovana vrata. Moj poskus je izgledal zelo nerodno, kajti vrata so bila lažna, restavracija pa se je nahajala v provinciji Guangdong na jugu Kitajske. Skoraj vsi, ki so se potepali po sosednjem kontinentu dober mesec dni, bodo zlahka razumeli mojo veliko potrebo po zaužitju hrane nekoliko bolj znanega okusa. Kakor koli … zanimivo je, da moje spodletelo odpiranje naslikanih vrat ni tako nenavadno. Raziskovanje novih urbanih središč tega vzhodnega kraja popotnika neizogibno pripelje v vasi, ulice in celo mesta, ki izredno prepričljivo poustvarjajo občutek, da niste nikoli popolnoma zapustili Zahoda.

 

Po letu 2000 so se na Kitajskem sunkovito odvrtela stoletja evropske zgodovine, polne blišča arhitekturnih imitacij Versaillesa, pariških avenij, nad katere se dviga Eifflov stolp, delov zgoščenih meščanskih hiš Amsterdama, kot tudi pompoznost ameriške ikonografije imenovane Beverly Hills. Veliko je tudi svetovno popularnih arhitekturnih ikon, ki so z veliko hitrostjo zrasle na do tedaj praznih in anonimnih lokacijah na jugu države.

 

To pa ne velja samo za arhitekturo. Kitajska je skozi zgodovino uspešno prevzemala načine in navade drugih kultur, jih nekoliko preoblikovala in vključila v lastno. Arhitekturna apropriacija pa ni značilna samo za Kitajsko. Posnemanje arhitekturne ikonografije ni bilo v preteklosti nič nenavadnega. Kitajski v bran naj samo navedem dejstvo, da ima še 23 drugih držav svojo lastno repliko Eifflovega stolpa. Fenomen kopiranja pariškega stolpa se je pričel v Veliki Britaniji zgolj eno leto za tem, ko je bil original razstavljen. Združene države Amerike si lastijo kar 10 primerkov različne velikosti. Tiandučeng ni nobena izjema, zgolj nalogo kopiranja je prignal do absurda. Dejstvo je, da se na Kitajskem »tematski« domovi hitreje prodajajo in dosegajo višje cene kot standardna stanovanja v betonskih blokih. Tu puščam ob strani ekonomske aspekte kitajskega fenomena kopiranja in motive investitorjev. Bolj zanimivo je opazovati, kaj se danes dejansko dogaja s temi kopijami zahodnjaških mest. Kitajski Pariz oziroma Tiandučeng je bil prvotno načrtovan za 10.000 prebivalcev, trenutno pa ga naseljuje zgolj okoli 2.000 ljudi, od katerih mnogi delajo v bližnjem zabaviščnem parku. Tematika tega parka, ne boste verjeli, je Francija. A Tiandučeng ni prazno mesto oziroma »mesto duhov« – večina nepremičnin je razprodanih. Lastniki preživljajo svoje delovne dneve v Hangžouju, glavnem mestu province Džedžjang, ob koncu tedna pa odpotujejo v »mesto ljubezni«. Zatorej ne čudi, da ima to mesto počitniški karakter in nekoliko počasnejši ritem, kjer lahko večinoma kitajski turisti v prostem času »zaužijejo« svojo lastno predstavo zahoda. Kompleksi, soseske in celo mesta zahodnega »pridiha« so poželi tudi veliko medijske pozornosti in verjetno nihče izven province Džedžjang ne bi slišal za Tiandučeng, če si le-ta ne bi nadel videza enega najbolj značilnih urbanih središč Evrope. To je posledično pripeljalo številne turiste v do nedavnega popolnoma anonimne dele vzhodnega sveta.

 

Mesta‑podobe so zelo prepoznavna, to je dejstvo. Ne nazadnje je to tudi razlog, da se je Pariz pripeljalo v kitajske province; le kdo ima čas v enem vikendu potovati na drugi kontinent in nazaj?! Vselej pa prepoznavnosti ne gre prehitro enačiti z identiteto. Nadeti si videz določenega mesta ne doprinese k njegovi identiteti, kvečjemu nasprotno, še toliko bolj poudari neskladje v sami srži mesta – to mesto ne bo nikoli prišlo »do sebe«, temveč bo vedno stopicalo v senci maske, ki si jo je nadelo. Govorimo torej o zahodu na kitajski način – o arhitekturnem anahronizmu, ki kljub preslikavi videza ne uspe zadržati utripa »originalnega« mesta; če kaj takega kot »original« sploh obstaja.

 

Pri vsem tem ne gre za nekakšno vrednotenje, kaj šele za »arhitekturni moralizem«, temveč za misel nekega drugega prostora – mesta, ki ni ne tukaj in ne zdaj, ampak drugje in drugače. To je mesto, ki je bilo v osnovi zgrajeno tako, da ne pripada tem krajem – mesto, ki je takorekoč priletelo od drugod. Heterotopija? Tiandučeng – mesto, ki ni ne kitajsko in ne evropejsko, prepoznavno, a brez identitete. Če pa preslikava določenega videza nekemu kraju ne zagotovi identitete, potem se je vredno vprašati, kaj je potemtakem njeno jedro? Singularni objekti, ki ustvarjajo prepoznavnost in natisnjeni na razglednice potujejo širom sveta, niso toliko stvar identitete. Ali ne bi bilo preveč enostavno trditi, da je svetovno znana podoba Eifflovega stolpa na nek način identiteta Pariza? Tudi prodajalci na ulicah Tiandučenga nam bojo ponujali tradicionalne kitajske cmoke, pripravljene na pari, ne pa francoskih rogljičev oziroma croissantov in hitro bomo opazili domačine, kako srkajo zeleni čaj, ne pa vina iz Provanse. Iz tega lahko sklepamo, da večji del tega, kar oblikuje identiteto nekega mesta oziroma kraja, nima značaja singularnosti, temveč je odraz anonimnega, skoraj neopaznega ponavljanja vsakdanjih navad. Prepoznavnost je singularna, identiteta se zapisuje v red splošnosti. To so prav tiste stvari, ki se jim ne posveča veliko pozornosti; stvari avtomatizma; neopaznosti, ki pa kar najbolj govorijo in sestavljajo identiteto določenega kraja. Splošnost pa ni stvar nespremenljivosti, le-ta je veliko bolj lastnost singularnosti. Identiteta je »živa stvar«. Čas prinese spremembe, ki predrugačijo prostor in njegove lastnosti. Sprememba je torej vpisana v samo snov identitete … Vse to pa spet ni tako daleč od »originalnega« Pariza – mesta, v katerem je moč jesti izvrstno azijsko hrano in se prepustiti vonju turškega kebaba. Kar pa spet ni tako slabo!
 

Top