Na mejah arhitekture
Miloš Kosec

Staro in verjetno v samo tkivo arhitekture vrezano nasprotje med avtonomijo in njeno družbeno vlogo nič ne polarizira bolj kot poskus definiranja meja arhitekturnega delovanja. Če se vodilna ali prevladujoča arhitekturna struja, ki po definiciji deluje v samem središču stroke, zmeraj lahko opredeljuje tudi sama s sabo, pa na svojih mejah neizogibno trči ob druga polja. Tudi v arhitekturi šele meja definira jedro. Kot je na enem izmed pogovorov na temo arhitekture in umetnosti v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pred kratkim dejal Jože Barši, je zato vloga vsake stroke, da nenehno sili proti svojim robovom in nato na njih ustvarja novo polje stroke. Če je takšna gravitacija proti robovom stroke v zadnjih desetletjih privedla do kolapsa dinamike, ki se je vzpostavila strogo znotraj arhitekture, pa so za ponoven trk z mejami pred kratkim poskrbeli zunanji dogodki.

 

Trenutno smo se v Evropi namreč prisiljeni soočiti z lekcijo o dinamiki meja. Po desetletjih prozelitizma o koncu zgodovine po letu 1990, se je kolo zgodovine izkazalo le za predolgo zataknjen zobnik, ki ga je ogromna akumulacija energije naenkrat pognala v nepredvideno in podivjano vrtenje. Vzpostavljanje simbolne in tudi zelo dejanske, mesorezne meje iz bodeče žice je ena izmed mnogih družbenih in tudi arhitekturnih deziluzij teh nepredvidljivih mesecev. Trenutno gre še za zelo selektivno membrano, vendar so silnice nadzora vzpostavljene. Ob tem se nam pred očmi izrisuje vedno veljavna, vendar pogosto spregledana resnica, da ima vsak še tako abstrakten nadzor svojo povsem konkretno prostorsko manifestacijo. Danes, ko se domnevni prostor svobode začenja zoževati v imenu varnosti, tudi širjenje polja arhitekturne stroke neizogibno trči ob meje birokratsko-administrativne realnosti. Takšne meje pa liberalnega pluralizma v stilu ‘anything goes’ ne razumejo več tako benigno kot še pred nekaj leti.

 

Moja najljubša meja je ljubljanska Pot spominov in tovarištva. Med drugo svetovno vojno je bila okupatorjeva žičnata in z bunkerji okrepljena zapora slovenske prestolnice postavljena z namenom izolirati in osamiti uporno mesto od njegove okolice. Žičnata ograja tako ni bila namenjena varovanju prebivalcev, temveč je bila že od vsega začetka obrnjena proti njim. Žico so odstranili šele po 1170 dneh izolacije ob osvoboditvi, 9. maja 1945. Danes po njeni nekdanji liniji poteka rekreativna in z drevoredi zasajena 32 kilometrov dolga aleja, vzdolž katere se vsako leto na obletnico njenega padca ritualno sprehodijo desettisoči. Gesta ni izjemna v smislu populistične retorike ‘kjer so bili nekdaj žica in vojaki, so danes sprehajalci, tekači in kolesarji’. Izjemnost tiči v dejstvu, da hoditi natanko po meji pomeni, da s tem ne izberemo ne ene ali druge strani, ki ju meja sama po sebi definira, in tako subvertiramo mejo samo, kot v intervjuju v tej številki meni Léopold Lambert. Hoja po meji čaka tudi arhitekturo prihodnjih let, pa če to želi ali ne. Ker gre za nekomformistično in tudi nevarno dejanje, pa mora najprej zbrati dovolj poguma, da jo strah pred padcem na to ali ono stran ločnice ne zaustavi.

Top