Lepe grde arhitekture
Katarina Čakš

Pred nekaj leti se je v Ljubljani odvila anonimna akcija, v kateri so (po vsej verjetnosti) študentje arhitekture na prepoznavnejše stavbe po svoji izbiri grafitirali napise ‘lepo’ ali ‘grdo’. V akciji so označili stavbe, ki so po njihovem mnenju veljale za lepe ali grde. Grafiti z enoznačnim sporočilom so vzbudili vprašanja predvsem zaradi svoje neposrednosti in obravnavanja arhitekture kot prakse, ki se potrjuje predvsem skozi svojo lepo podobo. Opisano akcijo lahko v prvi vrsti razumemo kot provokacijo. Arhitektura naj bi konec koncev veljala za precej kompleksno dejavnost, zmes prostorske in časovne umeščenosti, družbene in ekonomske vpetosti, uporabnosti, osebnega izraza arhitekta, pa še marsičesa drugega. Lahko bi zanetila marsikatero debato, predvsem o tem, ali je vprašanje lepega res eno izmed prvih, ki si jih zastavimo, ko opazujemo neko stavbo. Ali lahko arhitekturno, pa tudi katerokoli drugo umetniško prakso, preprosto pospravimo v kategoriji ‘lepega’ in ‘vsega ostalega’? Lahko sploh kakršnokoli oznako podeljujemo brez njene predhodne definicije? Vsekakor je poteza tako jasne in javne označitve (ki sicer ostane zgolj tema vsakdanjih pogovorov) nastavila zrcalo splošno prevladujočemu načinu vrednotenja arhitekture.

 

Z vprašanjem, natančneje z vprašljivostjo, lepega so se v arhitekturi, vizualni in literarni umetnosti začeli intenzivneje ukvarjati že v začetku moderne dobe. Zanimivo pa je, da se arhitektura vedno znova vrača na točko, na kateri nad njenimi drugimi razsežnostmi prevlada predvsem ideja o tem, kako naj bi izgledala lepa hiša. Vprašljiva je takrat, ko postane popolnoma samoumevna in nekritična ideološka predpostavka, saj s tem postane tudi merilo za dobro, kvalitetno in splošno zaželjeno. Kaj pa umetnost in arhitektura, pri katere snovanju do vprašanja lepote sploh ne pride? Tudi prostori, ki so oblikovani iz na primer popolnoma funkcionalnih vzgibov, se pogosto znajdejo na seznamu arhitektur, ki nas fascinirajo, a jih nikakor ne moremo pospraviti v kategoriji lepega ali grdega. Ravno takšni prostori, ki kategorizacijo zanikajo, nam vedno znova zastavljajo vprašanje o tem, iz česa je sestavljeno naše dojemanje arhitekture: zakaj nekateri prostori padejo v notranjost kategorizacije lepega in grdega, medtem ko so drugi popolnoma izvzeti ocenjevanja. Ponavadi ugotovimo, da presegajo ustaljene konsenze o lepem, dobrem, pravilnem in tako širijo naše polje dojemanja tega, kaj arhitektura sploh je. Iz zapisanega bi se lahko zaključilo, da je pred vprašanje o lepem in grdem nujno pod veliki vprašaj postaviti delitev samo – s tem pa ne mislim zgolj na delitev na lepo in grdo, temveč veliko bolj osnovno delitev: arhitekturo lepega in grdega na eni strani ter arhitekturo izven tega merila, ki pa je velikokrat tudi spregledana kot arhitektura, na drugi.

 

Preizpraševanje in spreminjanje delitev pa v prvi vrsti ni proces postavitve novega/lepega/dobrega na nedotakljivi piedestal univerzalnega odgovora, bistvo vprašanja je predvsem v njegovem premlevanju, v številnih spodletelih poskusih definicije, ponovne definicije in zanikanja.

Top