Kaj je intelektualnost v arhitekturi?
George Louras in Lily Wong

Pogovor z Jorgejem Otero-Pailosom, Georgeem Lourasom in Lily Wong

 

Pogovor je bil prvič objavljen v : (dvopičje, izgovorjava) , reviji in delavnici študentov Fakultete za podiplomski študij arhitekture, planiranja in dediščine na univerzi Columbia v New Yorku. Številka :, izdana 17. maja 2014, se posveča fenomenologiji v sodobni arhitekturi in jo obravnava kot arhitekturni »nazor« s slabo raziskano intelektualno zgodovino in spornimi konotacijami. Če se želimo temeljito posvetiti vprašanju, kaj je fenomenologija arhitekture, se moramo prebiti čez bojno polje številnih generacij arhitektov, na katerem se še danes rojevajo in krešejo nasprotujoča si mnenja ter ideologije.

 

Edmund Husserl, nemški filozof s konca 19. stoletja, je fenomenologijo opredelil kot znanost o fenomenih in z njo iskal transcendentalno podlago sodobne znanosti. Martin Heidegger je arhitekte, ki se ukvarjajo s prostorom, opremil s teorijo, ti pa so v njegovih besedilih rudarili za idejami, ki so jim pomagale osnovati kritiko modernizma. Grajenje, prebivanje, mišljenje je samo eden izmed njegovih kultnih esejev, ki so zaznamovali arhitekturno misel na ameriških fakultetah v 60. in 70. letih. Pojme, kot so življenjski svet, živo izkustvo, prisotnost in bistvo, še danes obdaja skrivnosten sij, karizmatična nedoločenost, magičnost.

 

Danes profesorji arhitekture pojem uporabljajo tako za označevanje izkustva kot vzdušja, medtem ko so na fakultetah za zgodovino ali teorijo pri rabi veliko bolj natančni, včasih pa tudi podcenjujoči ali skrajno kritični. Fenomenologija je postala povsem poljubna estetska kategorija, zato je njene koncepte težko opredeliti in ovrednotiti. Nejasnosti pri razumevanju kažejo na potrebo po kritičnem zgodovinskem pregledu in raziskovanju njenih vplivov. 

 

Jorge Otero-Pailos, izredni professor arhitekture na univerzi Columbia in avtor knjige Architecture’s Historical Turn, Phenomenology and the Rise of the Postmodern (Zgodovinski preobrat v arhitekturi, fenomenologija in vzpon postmodernizma), se je pogovarjal z Georgeom Lourasom in Lily Wong, študentoma arhitekture in urednikoma revije : o kontekstu, v katerem se je fenomenologija arhitekture pojavila v ameriškem akademskem diskurzu.

 

___________________________

 

GL: Kako se počutite?

 

LW: Pošteno povedano sem trenutno resnično jezna.

 

JOP: Tudi mene jezite. Ali bi se zaradi tega radi pogovarjali z mano? Ker so vsi ostali tako nastrojeni proti fenomenologiji?

 

GL: Pogovor o tem vedno sproži veliko jeze.

 

JOP: Zakaj?

 

LW: Pravzaprav niso vsi nastrojeni proti fenomenologiji. To velja predvsem za arhitekturne teoretike …

 

JOP: Zakaj so jezni?

 

LW: Menim, da ima dandanes beseda fenomenologija v arhitekturnih krogih negativen prizvok. V določenih krogih jo preveč povezujejo z esencializmom in antiintelektualizmom.

 

GL: To ni čisto res. Mario Carpo je v enem izmed prejšnjih pogovorov dejal, da obstajata dva pogleda. Eden še vedno verjame v magičnost in nedoločenost, kar je v nasprotju s prepričanjem, da za vse obstaja racionalna razlaga. Za tiste, ki verjamejo v slednje, so seveda fenomenologi nadloge, za opozicijski tabor pa velja nasprotno. Med drugim Carpo tudi pravi, da nihče nima absolutno prav ali narobe, saj se ničesar ne da z gotovostjo dokazati.

 

JOP: Zakaj se vi zanimate za fenomenologijo arhitekture? Je to danes res relevantno vprašanje?

 

GL: Pri delu se pogosto srečujemo s pojmom fenomenologija in brez kakršne koli teoretske podlage si o tem vsak ustvarja lastno predstavo.

 

JOP: Je to generacijski problem?

 

GL: Ja, mislim, da je tako.

 

JOP: Potem ste vi tisti, ki se morate odločiti, ali je pomembna in aktualna. Zanima me stališče vaše generacije: ali se na fenomenologijo gleda kot na nekaj aktualnega, ali kot na nekaj zgodovinskega, ali kot na zanimivo zgodbo iz preteklosti?

 

LW: Zame je fenomenologija nekaj zgodovinskega. Zanima me njen razvoj in kako so fenomenološke ideje omogočile pojav povsem novih vrst diskurzov. Pa tudi kako se je zaradi nje spremenilo izobraževanje v arhitekturi, saj so z njeno pomočjo arhitekti lahko uveljavljali svoje mesto v znanstveni sferi.

 

GL: Mislim, da se naša generacija vrača k vprašanjem afekta. Med pogovori o projektih se pogosto osredotočamo na to, kako se med načrtovanjem počutimo. Menim, da je fenomenologija zaradi tega še vedno relevantna. Nekje na sredi poti je bila proglašena za nekaj negativnega in je zato morala ponikniti v podzemlje. Danes v novih okoliščinah ponovno pridobiva na ugledu.

 

LW: Kakšno pa je vaše mnenje? Je fenomenologija relevantna za današnji čas?

 

JOP: Da, menim, da je. Nekoč sem Vittoria Gregottija vprašal, če se mu zdi, da je fenomenologijo arhitekture povozil čas in odvrnil mi je z vprašanjem: “Ali je Platona povozil čas?” Mislim, da ideje ostajajo žive vse dokler nam omogočajo videti pomemben zorni kot problemov, s katerimi se spoprijemamo.

 

LW: Res je, tudi sama sem se ukvarjala s fenomenologijo, ko sem pisala diplomsko nalogo o Husserlu. Ko sem začela študirati arhitekturo, mi ni bilo jasno, zakaj je imela tako negativno konotacijo.

 

JOP: Ena izmed stvari, ki sem jih poskušal spodkopati, je bilo prepričanje, da arhitekturna fenomenologija izvira iz filozofije. Ni res, da so arhitekti najprej začeli brati filozofijo in si nekega dne nenadoma rekli: “Aha, sedaj pa lahko začnem delati drugače.” Na začetku je bil filozofski besednjak pripraven za to, da so z njim lahko obrazložili, kar so do takrat že počeli. V povojnem obdobju so se arhitekti morali postaviti za svojo stroko in dokazovati, da je njihovo delo plod intelektualnega premisleka. V tem času je bil izobraževalni sistem v obdobju transformacije. V Združenih državah Amerike se je ogromno vlagalo v izobraževanje in vizualna produkcija arhitektov je bila na preizkušnji. Uprave univerz so se spraševale, na podlagi česa lahko dodeljujejo profesuro arhitektom, in kako naj vrednotijo njihov intelektualni doprinos. Dojemanje vizualnega diskurza in estetike je univerzam v tistem času delalo preglavice. V jedru te dileme je bilo vprašanje o vednosti – kaj je intelektualnost v arhitekturi. Dejstvo, da se arhitektove estetske produkcije ne da zreducirati na golo verbalno razlago, je in ostaja zelo pomembno. V odgovor na te pritiske so začeli arhitekti več pisati in postajati bolj natančni oziroma akademski pri opisovanju svojega prispevka k določenim interdisciplinarnim temam, kot je na primer razumevanje izkustva. Zagovarjali so mnenje, da arhitekti na specifičen način dojemajo, kako človeško izkustvo vpliva na podobo človekovega okolja in obratno. Ne glede na to, da fenomenologija arhitekture ne izvira iz filozofije, ji je ta vseeno dala legitimacijo in določeno ogrodje za razdelovanje tem, s katerimi se je gibanje ukvarjalo.

 

LW: Kako bi vi potemtakem definirali arhitekturno fenomenologijo?

 

JOP: Kot zgodovinsko gibanje, ki se je razvilo iz radikalne kritike modernizma z vidika izkustva. Modernističnim arhitektom je očitalo, da gradijo stavbe, ki zmanjšujejo kvaliteto posameznikovega izkustva, ker preveč pozornosti namenjajo učinkovitosti konstrukcije. Nekateri izmed protagonistov tega obdobja so bili Jean Labatut, Charles Moore, Robert Venturi, Christian Norberg-Schulz, Kenneth Frampton, Ernesto Rogers. Ti fenomenologi arhitekture so spoznali, da so nekateri vidiki človekovega izkustva skoraj univerzalni (na primer naša telesa nam dajejo občutek za spredaj in zadaj), a vendar ni izkustvo nikoli popolnoma osebno ali popolnoma univerzalno. Razumeli so, da so nekatera izkustva možna samo v določenih kulturah, in da ljudje iz različnih kultur določeno stavbo lahko doživljajo drugače, zaradi česar so začeli dvomiti v modernistične težnje po ustvarjanju internacionalne ali univerzalne arhitekture. V njihovih analizah izkustvo arhitekture nikoli ni bilo predstavljeno kot nekaj nevtralnega ali samo po sebi umevnega. Poleg tega da je produkt določene kulture, je vedno obarvano tudi z značilnostmi človeške narave, kot so trenutno razpoloženje opazovalca, njegovi spomini itd. Njihova kritika univerzalizma se je nanašala tudi na to, da arhitektura ne more biti neodvisna od kulture ali zgodovine. Pravzaprav je razširila kontekst analize stavb prek objekta samega. Vprašanja, ki so si jih arhitekturni fenomenologi zastavljali v zvezi s kulturo, prostorom, zgodovino in spominom v arhitekturi, so postala osrednji koncepti postmodernizma, kar pomeni, da je fenomenologija arhitekture eden izmed glavnih temeljev postmodernizma. Dejstvo je, da so bili vodilni teoretiki na tem področju fenomenologi arhitekture.

Vprašanja, ki so jih načenjali postmodernisti, so še vedno aktualna. Čeprav se ukvarjamo z mnogimi perečimi problemi (kot so na primer klimatske spremembe), menim, da kulturo še vedno preveč zanemarjamo. Pa zaradi ta ni nič manj pomembna.

Kako bi vi opredelili vašo kulturo?

 

LW: Ameriško-kitajska, recimo.

 

JOP: Vaša?

 

GL: Američan z grškimi koreninami.

 

JOP: Jaz sem arhitekt.

 

LW: Uf, ta je bila dobra.

 

JOP: Kulturo lahko dojemamo na različne načine. Ko vas nekdo vpraša, katera je vaša kultura, se od vas v resnici pričakuje, da zavzamete že neko vnaprej določeno stališče, ki ga niste sami ustvarili. Je konstrukt, vendar hkrati tudi ni nekaj, kar je nekdo namenoma ustvaril, ali kar nekdo lahko nadzoruje. Kultura je diskurzivna. Stališča znotraj nje se artikulirajo skozi komunikacijo in razprave. Tako si lahko razlagamo tudi občutek, ki posameznika prevzame, ko se vpiše v šolo arhitekture – počutiš se, kot da si zavzel položaj, ki ga družba priznava, vendar ga nisi sam ustvaril. Nihče ni skonstruiral arhitekturne fenomenologije in nihče je ne more izničiti.

 

LW: Nam lahko poveste še kaj več o tem, katere vidike modernizma so generacije iz 50. in 60. let kritizirale, in katera orodja oziroma retorične metode je fenomenologija ponujala za izražanje te kritike? Zakaj jih je fenomenologija privlačila?

 

JOP: Za to je več razlogov. Treba je poznati politično in zgodovinsko ozadje. V 50. letih prejšnjega stoletja je bila fenomenologija zaradi spleta okoliščin hkrati privlačna in nevarna. Asociiralo se jo je z eksistencializmom po drugi svetovni vojni, še posebej z liki, kot so Jean-Paul Sartre, Merleau-Ponty in Gaston Bachelard. Zaradi močne povezave s Sartrom, ki je bil komunist, je bila med McCarthyjevo dobo prepovedana. Kot da bi vam danes nekdo rekel, da preberite knjigo, ki jo je napisal vodja talibanov. Fenomenologijo so brali v katoliških šolah, saj se za katolike nihče ni bal, da bi postali radikalni komunisti. Za njenim širjenjem je deloval pretežno katoliški motor. Veliko Labatutovih študentov na Princetonu je izviralo iz katoliških šol.

 

LW: Fenomenologija je bila tudi skladna z nekaterimi katoliškimi idejami …

 

JOP: Skladna je bila predvsem s teološkimi idejami o svetosti telesa. Nato je deloma sublimirala v teološke pojme, saj je bila religija v povojnem obdobju manj sporna kot fenomenologija. O določenih stvareh, kot je na primer telo, je bilo sprejemljivo govoriti zgolj v religioznem smislu, ne pa tudi v političnem. Prva generacija arhitekturnih fenomenologov se je želela upreti družbeni in politični realnosti svojega časa. Skozi svojo arhitekturno prakso je želela biti politično angažirana. Verjeli so v to, da moderni arhitekti počnejo stvari, ki vodijo v slabšo prihodnost. Da paktirajo z represivnim ekonomskim sistemom, ki želi poenotiti življenja in izkustva ljudi, zato da bi ti postali bolj vodljivi. Temu vidiku modernizacije so se uprli. Zagovarjali so stališče, da če je izkušnja modernizacije standardizacija, potem je naloga arhitektov, da se uprejo skozi iskanje specifičnosti in izvirnosti, na primer v tradicionalnih načinih gradnje ali zgodovinskih tipologijah.

 

LW: Prej ste omenili besedo pomen, pojem, ki ga arhitekturni fenomenologi uporabljajo za opis iskanja pomena stavbe ali za ustvarjanje pomena. O kakšnem pomenu je tu govora? Na kakšen način se ta razlikuje od pomena v semiologiji, torej strukturalizmu ali celo poznejšemu poststrukturalizmu?

 

JOP: Vprašanje pomena je zelo pomembno. Zanimivo je, če nanj gledamo z generacijskega vidika – torej kako so ga dojemali pozni postmodernisti, če jim lahko tako rečemo, v nasprotju z zgodnjimi postmodernisti.

 

LW: Morda bi lahko to ločili po desetletjih.

 

JOP: Ja, generacija, ki se je uveljavila v 80. in 90. Letih, je generaciji iz 60. očitala, da je preveč esencialistična, da vsaki stavbi pripisuje zgolj en pomen. Iste stvari je pravzaprav generacija iz 60. očitala generaciji iz 30. let, ko so modernizem označili za univerzalizem. A pozornejši pogled na moderniste iz 30. let nam razkriva, da so se tudi oni zavzemali za heterogeni modernizem. Kar se je v 60. imenovalo pluralizem, je bilo v 30. znano kot internacionalizem. Obtoževanje tistih, ki so na oblasti, da ne delujejo v skladu z lastnimi prepričanji, je tipična formula, po kateri mlajše generacije prevzemajo položaj starejših.

 

 

GL: Pišete tudi o tem, da so nekateri zgodovinarji zavračali fenomenologijo, češ da ni intelektualna, in da je preveč subjektivna. Ste vi sami uporabili enak mehanizem za zavračanje idej generacije pred vami, da bi jih s tem spodnesli in se povzpeli do uglednega položaja? Da bi lahko rekli: “Sedaj delujem na višjem nivoju. Vi ste anti-intelektualci. Jaz sem intelektualec.”

 

JOP: Intelektualizem ima kulturno vrednost. V primeru univerz je intelektualizem brez dvoma pogoj za napredek. Vprašanje, kaj je sestavni del intelektualizma, in kaj spada pod legitimno znanje, je sestavni del večnega boja disciplin, znotraj katere koli univerze. Kdor odloča, kaj je intelektualno delo, ima zadnjo besedo pri dodeljevanju profesur. Šole arhitekture delujejo znotraj univerz, zato morajo tem institucijam razlagati in utemeljevati svoje početje. Univerza pa arhitekturo obravnava pod enakimi pogoji kot druga področja, ki pa, z izjemo umetnosti, niso vizualna. Obstaja še kakšno vizualno področje?

 

GL: Ne.

 

JOP: Tudi študentje umetnostne zgodovine berejo in pišejo o podobah, vendar jih sami ne ustvarjajo. Ali arhitektura potemtakem sploh sodi na univerzo? Arhitekti se že od nekdaj soočajo s tem vprašanjem in se trudijo pokazati, da je to, kar počnejo, tudi intelektualno delo. Fenomenologom v 50. in 60. letih je prvim uspelo uspešno dokazati, da smo verodostojna disciplina, ki mora podeljevati tudi najvišje nazive, ki jih univerza lahko: doktorate. Prvi doktorski program na področju arhitekture je na univerzi Princeton ustanovil ravno fenomenolog arhitekture …

 

LW: Labatut.

 

JOP: Tako je. In program doktorskega študija je študentom zapovedoval, naj rišejo. To je za današnje razmere nepredstavljivo. Doktorski študentje arhitekture so s pomočjo vizualnega gradiva predstavljali argumente in dokazovali svoje intelektualne kompetence. Če bi kdo to predlagal danes, bi ga obtožili, da je antiintelektualec. Model ni obstal dolgo. V 70. letih so doktorske programe preoblikovali v študij zgodovine arhitekture. Vizualna komponenta je izpadla in vse je bilo osredotočeno na pisanje – konvencionalno obliko intelektualnega dela. Fenomenologi arhitekture so bili zelo pomembni igralci v tej tranziciji. Zatrjevali so, da se zgodovina arhitekture, ki so jo dojemali prek perspektive izkustva, metodološko razlikuje od historiografije v umetnostni zgodovini, ki se ukvarja predvsem z vrednotenjem na podlagi avtorstva in provenience. Fenomenologi so tako začeli prevzemati primat v zgodovini arhitekture in spodnašati stolčke umetnostnim zgodovinarjem. Fenomenologi arhitekture so ustvarili položaje v poučevanju zgodovine arhitekture, ki so jih v 80. in 90. letih zasedli arhitekti. Mlajša generacija pa je idejo, da poučevanje zgodovine arhitekture ne bi smelo biti osnovano na normah umetnostne zgodovine, še bolj resno uveljavila. Zagovarjali so mnenje, da bi se moralo zgodovino arhitekture dojemati in podajati na podlagi novega tipa intelektualnega dela. In to nas pripelje v današnji čas. Kaj je intelektualno delo danes? Menite, da morajo biti arhitekti intelektualci?

 

GL: Menim, da ja, da je to pomembno. Če deluješ na določenem nivoju in je tvoje delo provokativno, moraš biti do določene mere tudi intelektualec. Ne gre samo za to, da poznaš arhitekturo, temveč tudi za to, da veš, kaj ljudje iz sorodnih ali pa manj sorodnih disciplin menijo o njej. Moraš razumeti svet okoli sebe.

 

LW: Poleg tega arhitekti pišejo tudi zato, da bi strukturirali diskurz okrog svojih stavb.

 

JOP:  Ja, določanje in kontroliranje diskurza določa, kaj je relevantno in kaj ni. Fenomenologi so poskušali pokazati, da se arhitekturni diskurz lahko formira na različne načine. Ne zgolj skozi pisanje, vendar pa tudi ne samo skozi gradnjo. Vse te stvari je treba upoštevati. Generacija iz 60. in 70. je prišla do zaključka, da je najpomembnejši doprinos k diskurzu zasnova stavbe. To je bila osrednja manifestacija tega, da si arhitekt. Naslednja generacija je to obrnila na glavo in trdila, da načrtovanje stavb pravzaprav pomeni fotografiranje, izdajanje publikacij, pripravljanje razstav, predavanj, da stavba nastaja tako diskurzivno kot materialno. Negativna plat tega je, da so diskurzu pripisovali prevelik pomen in na stavbe gledali kot na diskurzivne epifenomene. Danes je situacija drugačna. Fizično plat stavbe se ponovno jemlje resneje, kot nekaj, kar ima kulturne in politične vidike. Višina zidu, ki ga gradiš, še kako odloča, kdo ima ali pa nima dostopa, in s tem lahko vplivaš, pa čeprav čisto malo, tudi na socialno pravičnost. Vsakršna uporaba materialov na gradbišču prikaže bojno podlago resničnosti.

 

Top