Junkspace
Rem Koolhaas

“Logan Airport: a world-class upgrade for the twenty-first century”
(oglas s konca dvajsetega stoletja)

 

Uvod

 

Če so space-junk človekove razbitine, ki smetijo univerzum, potem je junk-space ostalina, ki jo človeštvo pušča na Zemlji. Zgrajen (več o tem kasneje) produkt modernizacije ni moderna arhitektura, temveč Junkspace. Junkspace je to, kar ostane potem, ko je modernizacija opravila svoje, ali natančneje, to, kar se strjuje, medtem ko se modernizacija vrši, njen fallout.[1] Modernizacija je imela racionalen program: univerzalno deliti blagoslove znanosti. Junkspace je njena apoteoza oziroma staljenje … Čeprav so njeni posamezni deli rezultat briljantnih izumov, hipertehničnih, lucidnih načrtov človeške inteligence, domišljije in brezkončnega računanja, njihova vsota črkuje konec razsvetljenstva, njegovo vstajenje kot farso, drugorazredni purgatorij … Junkspace je skupna vsota naše sedanje arhitekture; gradili smo toliko kot prej vsa zgodovina skupaj, a od tega komaj da kaj sploh šteje. Junkspace je produkt srečanja med eskalatorjem in klimatizacijo, spočet v inkubatorju mavčnovlaknenih plošč (nobenega od treh ne boste našli v zgodovinskih knjigah). Junkspace je dvojnik prostora, teritorij oslabljenih ambicij, omejenih pričakovanj, zmanjšane vneme. Junkspace je Bermudski trikotnik konceptov, zapuščena petrijevka: znižuje imunost, ukinja razlike, spodkopava končne odločitve, raje ima namero kot realizacijo. Kopičenje zamenja za hierarhijo, dodajanje za kompozicijo. Vse več, več je več.[2] Junkspace je prezrelost in podhranjenost obenem, orjaška varnostna odeja, ki pokriva zemljo, vsota vseh nesprejetih odločitev, nenačetih problemov, neizbranih možnosti, nedefiniranih prioritet, neprenehanja protislovij, privzetih kompromisov, tolerirane korupcije … Junkspace je, kot bi bili obsojeni na večen jacuzzi z milijoni svojih najboljših prijateljev …

 

Ta nerazločen imperij nejasnosti staplja javno in zasebno, ravno in ukrivljeno, napihnjeno in shirano, visoko in nizko, da bi ponudil brezšiven mozaik permanentno iztirjenega. Dozdevno apoteoza, prostorsko veličasten, učinek njegove bogatosti je kronična votlost, zlobna parodija, ki sistematično erodira kredibilnost arhitekture, morda za vedno …

 

OK, pa recimo kaj o prostoru. Lepota letališč, še posebej po vsaki posodobitvi. Blišč renovacij. Raznolikost nakupovalnih središč. Raziščimo Javni prostor, odkrijmo Kazinoje, preiščimo Zabaviščne parke. Naša skrb za ljudi je naredila arhitekturo ljudstva nevidno. Izumiti moderno arhitekturo za dvajseto stoletje je bila napaka; arhitektura je v dvajsetem stoletju izginila; pod mikroskopom smo brali opombo v upanju, da bi iz nje nastal roman. Junkspace se zdi popačenje, vendar je bistvo, glavna stvar. Junkspace je videti, kot da bi hurikan premetal prej urejeno stanje, toda ta vtis vara – nikoli ni bil koherenten in nikoli ni stremel, da bi bil. Če pomislimo na prostor, smo bili vedno pozorni le na to, kar ga omejuje. Vsa teorija za produkcijo prostora je osnovana na obsesivni preokupaciji z njenim nasprotnikom, substanco, to je arhitekturo. Kontinuiranost je bistvo Junkspacea; izkoristi vsak izum, ki omogoča ekspanzijo, vpokliče vsako napravo, ki povečuje dezorientacijo (zrcalo, lesk, odmev), razpostavi infrastrukturo brezšivnosti: eskalator, šprinkler, požarna zavesa, zračna zavesa, klimatska naprava … Junkspace je zatesnjen, skupaj ga ne drži struktura, temveč ovoj, kot mehurček. Gravitacija je bila vedno konstanta, vse od začetka časa so se ji upirali z istim arzenalom; toda klimatizacija – neviden medij in zato nezapažen – je resnično zrevolucionirala arhitekturo dvajsetega stoletja. Klimatizacija je lansirala zgradbo brez konca. Če je arhitektura tisto, kar ločuje zgradbe, je klimatizacija tisto, kar jih združuje. Klimatizacija je narekovala mutantske režime organizacije in soobstoja, ki jim arhitektura ne more več slediti. Kot v srednjem veku; eno samo nakupovalno središče je zdaj delo generacij; klimatizacija zgradi ali zruši naše katedrale. Ker jo je treba plačati, ni več zastonj, klimatiziran prostor [conditioned space] neizogibno postane pogójen prostor [conditional space]; in slej ko prej se vsak pogójen prostor spremeni v Junkspace.[3] Junkspace je vedno znotraj, tako prostran, da redkokdaj zaznate njegove meje; prostor je bil ustvarjen z nalaganjem materije na materijo, zacementirane v novo celoto. Junkspace je aditiven, plastovit in lahak, razčetverjen[4] na enak način, kot plenilci raztrgajo mrhovino – posamezni kosi, odrezani od univerzalnega pogoja. Zidovi ne obstajajo več, zdaj delijo samo še pregrade, svetleče membrane, pogosto prevlečene z zlatom. Struktura nevidno vzdihuje pod dekoracijo, ali slabše, je dekoracija: majhna bleščeča prostorska paličja, ki nosijo neznatne obtežbe …

 

Junkspace je domena hlinjene, simulirane geometrije. Čeprav strogo nearhitekturen, teži k obokanemu, h Kupoli. Nekateri odseki se zdijo posvečeni popolni inerciji, drugi mrzlično predani artikulaciji: najbolj mrtvi zraven najbolj histeričnih. Motivi mečejo ogrinjalo zadržanega razvoja preko interjerjev, velikih kot Panteon, drsteč mrtvorojence v vsakem kotu. Estetika je bizantinska: raztreščena na tisoče drobcev: vse vidno naenkrat, vrtoglav panoptični populizem. Neon označuje novo in staro obenem. Interieri, Regresivni in Futuristični, se istočasno nanašajo na Kameno ali Vesoljno dobo. Tako kot neaktivni virus pri cepljenju, moderna arhitektura ostaja esencialna, toda le v njenem najbolj neuporabnem delovanju; Hi-Tech je bil ponovno oživljen za praznovanje Tisočletja; še pred desetimi leti se je zdel tako zelo mrtev. Temelji na tem, da v ospredje postavlja tisto, kar so prejšnje generacije skrivale pod ogrinjalom: mehkužčaste oblike z napeto nategnjenimi kožami, drzno obešena požarna stopnišča, hektare stekla, obešenega s pajčevinastih kablov, cevne sonde, ki prodirajo v prostor, da bi pridno dovedle tisto, kar drugje ne potrebuje pomoči, prosti zrak. Transparenca razkriva samo vse tisto, česar ne morete biti deležni. Ko odbije polnoč, se lahko vse to povrne v Tajvansko gotiko, v treh letih pa neopazno preide v Nigerijsko sodobno. Stenske slike so nekoč prikazovale Bogove; Junkspaceovi moduli so prirejeni, da nosijo Znamke. Mite je mogoče naseljevati, Znamke upravljajo z avro na milost in nemilost ciljnih skupin. Junkspace je utemeljen na kooperaciji. Edini dizajn je kreativna proliferacija. Trodimenzionalna grafika, presajeni emblemi franšize in bleščeče infrastrukture svetlobe, LED svetilke in video opišejo brezavtorski svet onkraj tega, da bi si kdor koli kar koli avtorsko lastil, skrajno edinstven, popolnoma nepredvidljiv, a močno znan in domač. Bljuvanje namesto ponovnega oživljanja. Junkspace odvrže arhitekturo tako, kot plazilci odvržejo kožo, prerodi se vsak ponedeljek zjutraj. V klasičnem prostoru je bila materialnost utemeljena na končnem stanju, ki ga je bilo mogoče modificirati le na račun vsaj delnega uničenja. V trenutku, ko sta bila red in ponavljanje odpravljena kot represivna, so gradbeni materiali postali vse bolj modularni, unitarni in standardizirani; kot da bi bila substanca pred-digitalizirana, (naslednja stopnja abstrakcije). Modul postane vedno manjši, do točke, kjer postane mozaik. V velikih mukah – dokazovanje, pogajanje, sabotiranje – sta iregularnost in edinstvenost grajena iz identičnih elementov. Namesto poskusa red iztrgati iz kaosa je zdaj pitoreskno iztrgano iz homogeniziranega. Vsaka materializacija je provizorična: rezanje, krivljenje, razkosavanje, premazovanje: gradbeništvo je zadobilo novo mehkobo, kot krojaštvo … Stik ni več problematičen: tranzicijski momenti so definirani s spenjanjem in polepljanjem, nagubani rjavi pasovi komajda ohranjajo iluzijo neprekinjene površine; glagoli, nepoznani arhitekturni zgodovini – speti, sprijeti, prepogniti, zviti, zlepiti, upogniti, spojiti – so postali nepogrešljivi. Vsak element opravlja svojo nalogo v izpogajani osamitvi. Če je detajl nekoč napeljeval na morda večno združitev raznolikih materialov, gre zdaj za začasno spajanje, ki čaka na razvezo, odvijačenje,[5] začasen objem, ki ga verjetno nihče od sestavnih delov ne bo preživel; ne več orkestrirano srečanje razlike, temveč mrtva točka,[6] nenaden konec sistema. Samo slepi, ki berejo te razpoke s konicami prstov, bodo razumeli Junkspaceove zgodovine … Fasetiran kot formacija kristalov, ne po naravi ali zaradi oblikovanja, temveč po defaultu; Junkspace je kot vitraž, ki je postal trodimenzionalen; plast barve pred fluorescentnimi zidovi, ki generirajo dodatno toploto, da bi dvignili temperaturo Junkspacea na raven, pri kateri lahko gojite orhideje. Junkspace je vroč prostor. Pri Junkspaceu obstajata dve vrsti gostote – prva je optična, druga informacijska. Obe tekmujeta. Junkspace se nenehno spreminja, a se nikoli ne razvija. Program Junkspace-a je eskalacija[7] – kot v Ravelovem Boleru. Prilašča si zgodovine z leve in desne, njegove vsebine so repetitivne in stabilne; množijo se kot pri kloniranju, več istega. Odseki gnijejo, niso več solventni, povezani z mesom glavnega telesa preko gangrenoznih prehodov. Junkspace je ur-juha odlašanja in izpolnitve, nova oblika vezanja forme in funkcije.[8] Junkspace, predan takojšnji zadovoljitvi, hrani semena bodoče popolnosti; jezik opravičevanja je vtkan v teksturo njegove temeljne evforije. »Closed for your future entertainment«, »pardon our appearance«[9] ali miniaturne rumene table »sorry« označujejo stalna popravila ali zaplate mokrote, razglašajo momentarno zaprtje v zameno za bližnji in neizbežni blišč, vaba izboljševanja. Vse površine so arheološke, superpozicije različnih »obdobij« (kako imenujete obdobje, ko je prevladoval določen tip tapisona?). V teoriji vsaka megastruktura izvali svoje lastne podsisteme kompatibilnih delcev, teži k stvaritvi univerzuma nebrzdane in hitro rastoče kohezije. V Junkspaceu je situacija obrnjena: samo za podsisteme gre, brez koncepta, osiroteli delci v iskanju načrta ali ponavljajočega se vzorca. Tipologija tradicionalno implicira razmejitev, definicijo edinstvenega modela, ki izključuje ostale interpretacije. Junkspace predstavlja obrnjeno tipologijo kumulativne, promiskuitetne identitete, pri kateri gre manj za zvrst kot za kvantiteto. Tipologija brezobličnega je še vedno tipologija, odsotnost oblike je še vedno oblika … Tako kot na primer tipologija smetišča – kjer tovornjaki zaporedoma stresejo svoj tovor, ki tvori kup, celovit kljub naključnosti vsebine in temeljne nedokončanosti – ali šotora – ovoja, ki privzame različne oblike, da lahko znotraj naseli spremenljive volumne. Junkspace je lahko absolutno kaotičen ali zastrašujoče sterilen in perfekten, istočasno nedoločen in naddoločen. Junkspace je kot tekočina, ki bi se lahko zgostila v kakršni koli drugi obliki. Njegova specifična konfiguracija je enako slučajna kot geometrija snežinke. Vzorci implicirajo ponavljanje ali pravila, ki jih je nazadnje vendarle mogoče dešifrirati; Junkspace je onkraj geometrije, onkraj vzorca. Ker ga ni mogoče doumeti, se ga ni mogoče spomniti. Živobarven a hkrati nezapomnljiv, tako kot ohranjevalnik zaslona, njegovo upiranje zamrznitvi jamči takojšnjo izgubo spomina.

 

Obtok

 

Junkspace je pogosto opisan kot prostor tokov, toda to je napačno ime; tokovi so odvisni od discipliniranega gibanja, od teles, ki so v medsebojni zvezi. Čeprav gre za arhitekturo množic, je vsaka trajektorija strogo unikatna. Junkspace je mreža brez pajka.

 

Ta anarhija je ena izmed zadnjih oprijemljivih načinov, s katerimi merimo našo svobodo. Gre za prostor kolizije, za posodo atomov. Živahen je, ne gost. Obstaja poseben način gibanja po Junkspaceu, ki je istočasno brezciljen in namena poln. Gre za pridobljeno kulturo. Včasih nek celoten Junkspace zabrede v zagato zaradi nekonformnosti enega izmed njegovih delov; en sam državljan neke druge kulture – albanski kmet, portugalska mati – lahko suspendira in destabilizira nek celoten Junkspace, za seboj pa pusti nevidno razmetanost preprek, deregulacijo, ki bo sčasoma dosegla najodročnejše konce. Ko gibanje postane koordinirano, se sesiri: na eskalatorjih, blizu izhodov, na parkirnih avtomatih, na avtomatskih števcih.

 

Včasih, pod pritiskom, so posamezniki prignani v tok, potisnjeni skozi ena sama vrata ali prisiljeni izpogajati si vrzel med dvema začasnima ovirama (invalidova piskajoča kočija in palma): očitna zlonamernost, ki jo vzbuja tako kanaliziranje, brije norca iz predstave o tokovih. Tokovi v Junkspaceu vodijo v katastrofo: trupla, ki se grmadijo pred zaklenjenimi zasilnimi izhodi diskoteke, veleblagovnice pred začetkom razprodaje, stampedo vojskujočih se kontingentov nogometnih navijačev: dokaz neujemanja med portali Junkspacea in stiskaškimi kalibracijami ostalega sveta. Vsaka arhitektura zdaj uteleša dva pogoja: en del je permanenten, drugi začasen. Nekateri deli se starajo, druge se posodablja. Presojati grajeno je predpostavljalo stanje statičnosti; Junkspace je vedno v stanju postajanja. Recimo, da letališče potrebuje več prostora. V preteklosti so dodali nove terminale, ki so vsak bolj ali manj odražali svoj čas, medtem ko so stare pustili kot berljiv zapis, kot stopnjo v napredku. Odkar so potniki dokazali svojo neskončno gnetljivost, je zamisel o prezidavanju na samem mestu zadobila vrednost. Travelatorje se prestavi v vzvratno.[10] Potniška dvorana postane nepopisna: nekdanji brezizrazni prostori se nenadno spremenijo v casbah-generično, ki odpira poglede v pekel improviziranih garderob, manualnega dela, kajenja, odmorov za kavo, resničnih požarov …

 

Zasloni polepljenih mavčnovlaknenih plošč ločujejo dve populaciji: ena mokra, druga suha, ena trda, druga mehka, ena hladna, druga pregreta, ena moška, druga neopredeljena …

 

En zamik ustvari nov prostor, drugi požre star prostor. Strop je pomečkana plošča, podobna Alpam; mreže nestabilnih ploščic se preklapljajo z monogramiranimi plahtami iz črne plastike, neprepričljivo predrtimi z mrežami kristalnih lestencev … Plehnate kanale nadomestijo dihajoče tkanine. Nesklenjeni stiki razkrivajo prostrane podstropne prostore (nekdanje soteske azbesta?), hrapave nosilce, kanale, vrvi, kable, izolacijo, požarne premaze, žice; zavozlani razvodi so nenadoma izpostavljeni dnevni svetlobi, tako nečisti, izmučeni in kompleksni, da obstajajo samo zato, ker nikoli niso bili vrženi ven. Tla so mozaik: različne teksture  – kosmato, težko, svetleče, plastično, kovinsko, motno – se bojujejo za prevlado…

 

Tal ni več. Preveč je surovih potreb, da bi jih bilo mogoče izvesti v eni sami ravnini. Ideja referenčne ravni, absolutne horizontale, je opuščena. Transparenca je izginila, nadomestila jo je gosta skorja prehodnih opravkov: kioski, košarice, vozički, palme, fontane, bari, kavči … Hodniki ne povezujejo več zgolj A in B, temveč so postali arkadni hodniki, destinacije. Njihovo najemniško življenje je navadno kratko: najgrše obleke, najbolj mrtve izložbe, najbolj nepopisne rože. Perspektive ni več, kot v deževnem gozdu (ki tudi sam izginja …).

 

Ravno je zvijano v vedno bolj labirintne konfiguracije. Samo nekakšna perverzna modernistična koreografija lahko pojasni zavoje in obrate, dvige in spuste, nenadne preokrete, ki na povprečnem sodobnem letališču sestavljajo povprečno pot od točke za check-in (zavajajoče ime) do vstopa na letalo. Ker nikoli ne podvomimo ali rekonstruiramo absurdnosti naših trajektorij, se ponižno podvržemo dantejevskim potovanjem mimo parfuma, prosilca za azil, spodnjega perila, ostrig, mobilnega telefona, prekajenega lososa … neverjetne avanture za možgane, za oko, za nos, za jezik, za maternico, za moda … Nekoč je obstajala polemika glede ravne črte; zdaj je pravi kot postal le eden izmed mnogih. Dejansko ostanki prejšnjih geometrij ustvarjajo vedno nova pustošenja, ponujajo zapuščene točke upora, ki ustvarjajo nestabilne vrtince v novih oportunističnih tokovih … Kdo si bo drznil prevzeti odgovornost za to sekvenco? Ideja, da je nek poklic nekoč diktiral ali da si je vsaj domišljal, da je predvideval gibanja ljudi, se zdaj zdi posmeha vredna. Ali slabše: nezamisljiva. Na mestu načrtovanja je zdaj računanje: bolj blodna je pot, bolj čudaški so ovinki, bolj efektivna je izpostavljenost, bolj neizogibna je transakcija. Postmodernizem pridoda virusno nišo,[11] gnečasto zono, ki razbije in pomnoži neskončno bojno linijo razkazovanja, peristaltično folijo, odločilno za vsakršno trgovsko menjavo. Trajektorije so sprožene z rampe, zavijejo brez opozorila, se prekrižajo, pregibajo, pridejo nenadoma na dan na balkonu nad veliko praznino. (Ne da bi vedeli, vselej naseljujete sendvič. Prostor je iz Junkspacea postrgan kot iz banje sladoleda, ki je bila predolgo v zamrzovalniku: stožčast, sferičen, kakršen koli že …) Eskalator vas pelje proti neznani destinaciji, potem ko ste se nenadno znašli v slepi ulici, kamor vas je odvrglo monumentalno granitno stopnišče, nasproti provizoričnega razgleda iz mavca, ki so ga navdahnili pozabljivi viri.

 

Skupine stranišč mutirajo v Disneyjevo trgovino, nato se preoblikujejo v center za meditacijo: zaporedne transformacije se norčujejo iz besede »načrt«. V tem soočenju med preobilnim in neizogibnim bi načrt stvari kvečjemu še poslabšal, popeljal bi vas naravnost v obup. Načrt je radarski zaslon, kjer individualni impulzi preživijo nepredvidljive dolžine časa v Bakanalskem free-for-all.

 

Samo diagram poda znosno verzijo. Junkspace je post-eksistencialen: naredi vas negotove za to, kje ste, zmrači, kam greste, razstavi, kjer ste bili. Kdo ste? Mislili ste, da boste Junkspace lahko ignorirali, ga obiskovali naskrivaj, ga tretirali z vzvišenim prezirom ali ga uživali indirektno. Ker ga niste zmogli razumeti, ste ključe vrgli stran … toda zdaj je vaša lastna arhitektura okužena, postala je enako gladka, all-inkluzivna, nepretrgana, zvita, zaposlena …

 

Politično

 

Junkspace bo naša grobnica. Prva polovica človeštva onesnažuje, da bi proizvajala, druga onesnažuje, da bi potrošila. Skupno onesnaževanje vseh avtomobilov, motorjev, tovornjakov, avtobusov, tovarn tretjega sveta zbledi v nepomembnost v primerjavi z vročino, ki jo proizvaja Junkspace. Junkspace je političen: odvisen je od odstranitve zmožnosti kritičnega presojanja v imenu udobja in ugodja. Celotne državice zdaj privzemajo Junkspace kot političen program, vzpostavljajo režime načrtovane dezorientacije, ščuvajo k politiki sistematičnega nereda. Ne ravno »anything goes«; dejansko, skrivnost Junkspacea je v tem, da je obenem promiskuiteten in represiven: medtem ko brezoblično bujno raste, formalno veni, in z njim vsa pravila, predpisi, rekurzi … Junkspace pozna vsa vaša čustva, vse vaše želje. Je notranjščina trebuha Velikega brata. Ima predkupno pravico nad čutnimi zaznavami ljudi. Prihaja s soundtrackom, vonjavami, napisi; vsiljivo oglašuje, na kakšen način bi rad, da bi ga brali: osuplijv, cool, ogromen, abstrakten, »minimalen«, zgodovinski. Junkspaceovi jetniki tvorijo kolektiv tuhtajočih potrošnikov v čemernem pričakovanju njihovega naslednjega izdatka, maso neodzivnih obdobij, ujetih v Tisočletno vladavino razzmatazza.[12] Junkspace se pretvarja, da združuje, v resnici pa razbija na koščke. Ustvarja skupnosti ne s skupnim interesom ali prosto asociacijo, temveč identične statistike, mozaik najnižjega skupnega imenovalca. Ego je slečen zasebnosti in skrivnosti, vsakega moškega, žensko in otroka se individualno targira, se za njim vohuni in loči od ostalih. Fragmenti se združujejo samo v »varnosti«, kjer mreža videozaslonov magične okvirje žalostno sestavi v banaliziran, utilitaren kubizem, ki razkriva Junkspaceovo splošno ujemanje s srepim pogledom komaj izvežbanih paznikov: video-etnografija v svoji živalski obliki. Najsijajnejše površine v zgodovini človeštva odražajo humanost v njeni najbolj casual obliki. Bolj ko naseljujemo luksuzno, bolj neformalno se oblačimo. Kot da bi ljudstvo nenadoma dobilo vstop v zasebne prostore diktatorja, strogi dress code – zadnja etiketa? – obvladuje dostop do Junkspacea: kratek rokav, športni čevelj, sandal, kavbojke, nahrbtnik, parka, shell, flis jakna.

 

Junkspace se najbolje uživa v stanju post-revolucionarne topoglavosti. Nobene zvestobe ni do konfiguracije, nobenega »originalnega« stanja, arhitektura se je spremenila v sekvenco filmskih sličic … edina gotovost je nenehna predelava, ki ji v redkih primerih sledi »restavriranje«. To je proces, ki si lasti vedno nove kose zgodovine kot razširitve Junkspacea. Tako kot je Junkspace nestabilen, tako je njegovo dejansko lastništvo za vedno podajano naprej v sprotnem varanju. Ko njegovo merilo povzpetno raste – konkurira in celo preseže merilo javnega –, njegova ekonomija postane vse bolj zagonetna. Njegovo financiranje je namerna meglica, ki zamegli neprosojne posle, sumljive davčne olajšave, »presenetljive« spodbude, trhla lastništva, prenesene zračne pravice,[13] priključene posesti, posebno conirana območja, javno-zasebna partnerstva. Junkspace se dogodi spontano skozi naravno korporativno bujnost – neovirana igra trga – ali je generiran skozi skupne podvige začasnih »Carjev« z debelimi kartotekami ali tridimenzionalno filantropijo, javnih uslužbencev (pogosto bivših levičarjev), ki optimistično odprodajajo obširne pasove nabrežij, nekdanje hipodrome, zapuščena letališča, in/ali default konservacijoTM (vzdrževanje historičnih kompleksov, ki jih nihče noče, a jih nekako ni mogoče podreti) ter nepremičninskih agentov, ki kakršen koli deficit prekrijejo s futurističnim sijajem. Financirano z loterijo, s subvencijo, dobrodelnostjo, dotacijo: blodeč tok dolarjev, evrov in jenov ustvarja finančne ovojnice, krhke kot njihove interne konfiguracije.[14] Zaradi strukturnega primanjkljaja, temeljnega minusa – štorastega bankrota – vsak kvadratni inč postane grabežljiva, potrebna površina, odvisna od tajne ali javne podpore, kompenzacije ali zbiranja sredstev. Za kulturo »vgravirane donatorske opeke«, za vse ostalo gotovina, renta, lizing, dobavne verige. Vsaka atrakcija akumulira svoje lastne šibkosti; zaradi svoje trhle viabilnosti[15] Junkspace požira več in več programa. Kmalu bomo zmožni narediti kar koli kjer koli …

 

V Junkspaceu stara avra sreča nov sijaj, da bi izlegla nepričakovano komercialno upravičenost … Barcelona se pomeša z olimpijskimi igrami, Bilbao z Guggenheimom, 42nd Street z Disneyem. Namesto Javnega življenja, Javni prostorTM: tisto, kar ostane, ko je bilo nepredvidljivo odstranjeno. Vsi Junkspaceovi prototipi so urbani – rimski Forum, Metropolis, Prihodnost; le njihova sinergija jih dela suburbane, simultano nabrekle in shujšane. Prostor ni več zvezan z gostoto in intenzifikacijo, temveč z in- in deflacijo. Junkspace se širi z ekonomijo; njegov okoljski odtis ne more postati manjši, temveč samo večji. Ko se ga ne potrebuje več, se ga zavrže.

 

Za tretje tisočletje Junkspace prevzema odgovornost hkrati za zabavo in varstvo, razkritje in intimnost, javno in zasebno. Teater izbire megalomanije – diktatorski – ni več politika, temveč entertainment. Z Junkspaceom entertainment organizira hermetične režime, ki so osnovani na isti ideji »koncentracije«, ki nam je prinesla koncentracijsko taborišče. Koncentracijske Igre na srečo, koncentracijski Golf, koncentracijski Shod, koncentracijski Film, koncentracijska Kultura, koncentracijske Počitnice.

 

Entertainment je tako, kot bi gledali, kako se nekoč vroč planet ohlajuje: njegovi glavni izumi so starodavni; gibljiva slika, vlak smrti, zvok, risanke, klovni, dinozavri, novice, vojna. Nič nimamo za dodati, razen zvezd, rekombiniramo jih. Korporativni-entertainment je imperij entropije, prisiljeno gibanje skozi neusmiljene kopernikanske zakone. Skrivnost korporativne estetike je bila moč odstranjevanja, izbris ekscesa. Abstrakcija kot kamuflaža. Na splošno zahtevo je korporativna lepota postala humanistična, inkluzivistična, poljubna, poetična in udobna: voda je pod pritiskom spuščena skozi luknjice, nato v nepopustljive obroče; ravne palme upognjene v groteskne poze, zrak, obtežen s kisikom – kot da zgolj potiskanje gnetljivih substanc v najbolj rigidno obliko obnašanja ohranja kontrolo, zadovolji gon po izničenju presenečenja. Barva je izginila, da bi ublažila končno kakofonijo; združeni v umetnem pomirjenju … Junkspace je prostor kot izpraznjenje[16].

 

Pisarna

 

Nekoč je obstajalo razmerje med prostim časom in delom, biblični diktat glede odpiranja in zapiranja. Zdaj delamo več, ujeti v stalnem vikendu.[17] Pisarna je naslednja meja Junkspacea. Zdaj, ko lahko delate doma, pisarna stremi k domačnosti; ker pa še vedno potrebujete nekakšno življenje, simulira mesto. Junkspace pisarno prikaže kot urbani dom: sestankovalni budoar, krasne nove namizne skulpture, intimne navzdol usmerjene luči, monumentalne pregrade, kioske, mini Starbucks v notranjih atrijih, »povezani«[18] z drugim Junkspaceom celotnega sveta, resničnim ali namišljenim. Enaindvajseto stoletje bo prineslo »inteligentni« Junkspace: priča bomo korporativnemu agitpropu: direktorjevo spremstvo postane »vodstveni kolektiv«, oksimoron kot vizija podjetja. Na velikih digitalnih stenskih slikah: razprodaje, CNN, NY Stock Exchange predstavljeni v realnem času kot predavanje iz teorije na prometni šoli. »Skupinski spomin«, »informacijska vztrajnost«: jalove pregraje proti univerzalnemu pozabljanju nezapomnljivega. Junkspace, predviden za notranjost, lahko zlahka pogoltne celotno mesto v obliki Javnega prostoraTM. Najprej pobegne iz prostorov, ki ga omejujejo – semantične orhideje, ki so najprej potrebovale zaščito rastlinjakov, so iz njih izšle s presenetljivo robustnostjo – nato je spremenjen sam zunanji svet: nevarnost odstranjena, ulica tlakovana bolj razkošno, promet umirjen. Potem se Junkspace razraste, požirajoč naravo kot gozdni požar v Los Angelesu … Junkspace se ne pretvarja, da ustvarja popolnost, temveč samo interes. Obstoječe – kar koli ogroženega – spremeni v svojo korist, v novo slikovitost, celo v novo gotiko, ustvarjeno s trki med nespremenljivimi objekti in nerazvitimi arhitekturnimi energijami, hibridi pozabljanja in spominjanja. Njegove geometrije so nezamisljive, a izvršljive.[19] Nova skupina rastlinja je odbrana za njegovo tematsko enotnost. Izletništvo Junkspacea je omogočilo profesionalizacijo denaturiranja, benigni ekofašizem, ki umešča skoraj izumrlega sibirskega tigra v gozd igralnih avtomatov, blizu Versaceja. Zrak, voda, les: vse je poudarjeno, da bi ustvarilo hiperekologijo, s svetohlinskim zaklinjanjem, da bi prišli do maksimalnega povračila. »Deževni gozd« ali Walden kot farsa. Zunaj med kazinoji fontane projicirajo prave stalinistične zgradbe iz tekočin, izbrizganih v sekundi, momentarno lebdečih, nato izginulih z amnezično kompetenco, ki ji celo Junkspace še ne more parirati. Ali je medlo mogoče ojačiti? Brezizrazno stopnjevati?

 

Letališče

 

Svetla višina? globina? dolžina? variacije? ponavljanja? Včasih Junkspacea ne ustvari preobremenitev, temveč njeno nasprotje, absolutna odsotnost detajla. Izvotljeno stanje strašljive izpraznjenosti, pretresljiv dokaz, da je tako veliko možno organizirati s tako malo sredstvi. Letališča – provizorične nastanitve tistih, ki gredo drugam in ki jih naseljujejo skupine, katere druži zgolj neizbežnost njihove ločitve – so se spremenila v potrošniške gulage, demokratično razporejene po svetu, da bi vsakemu državljanu dali enakovredno priložnost vstopa (da postanejo jetniki …). Celotni kompleksi so sestavljeni samo iz treh ad infinitum ponovljenih elementov, nič drugega: ena vrsta nosilca, ena vrsta opeke, ena vrsta ploščice, vse premazano z isto barvo – je to modrozelena? rjasta? tobačna? Njihove simetrije, napihnjene preko kakršneg akoli upanja prepoznave. Vzemimo DFW (Dallas Forth Worth Airport): neskončna krivulja terminalov v objestnem odklonu od ravnega uporabnike prisili, da v iskanju njihovih vrat uprizorijo relativnostno teorijo. Njegov drop-off je navidez nedolžen začetek potovanja v središče čiste ničnosti, onkraj živahnosti Pizza Huta, Dairy Queena …

 

Bo kultura tam, kjer je bila najohlapnejša, izginila prva? Je praznina regionalna? Ali prostrani odprti prostori zahtevajo prostran odprt Junkspace? Sončni pas: velike populacije tam, kjer ni bilo ničesar; indijanski motivi, vtkani v tapisone na PHX, Javna umetnost raztresena po LAS:[20] samo tisto, kar je mrtvo, je mogoče obuditi k življenju. Smrt je mogoče povzročiti s preobiljem ali pomanjkanjem sterilnosti; v Junkspaceu se izpolnita oba pogoja (pogosto istočasno). Minimum je ultimativni ornament, tisti najbolj hinavski zločin, sodobni barok. Ne označuje lepote, temveč krivdo. Njegova nazorna iskrenost požene celotne kulture v prijateljski objem pretiranosti in kiča. Dozdevno olajšanje od konstantnega napada na čutila, minimum je maksimum duhamornosti,[21] prikrita represija luksuza: strožje, ko so linije, težje se je upreti skušnjavam. Njegova vloga ni približati se sublimnemu, temveč minimizirati sramoto potrošnje, izsušiti zadrego, znižati zvišano. Minimum zdaj obstaja v stanju parazitske soodvisnosti s prekomerno dozo: imeti ali ne imeti, posedovati ali hrepeneti so končno zgrmeli v isto emocijo. Junkspace je kot maternica, ki organizira prehod od neskončnih količin realnega – kamna, dreves, blaga, svetlobe, ljudi – v virtualno.

 

Plastika

 

Nenehna grožnja virtualnosti v Junkspaceu ni več podprta s »plastiko«, furnirjem ali vinilom, materiali, ki samo »pocenijo«; celotna gorovja so razkosana za dobavo še večjih količin avtentičnosti, obešene na prekarne konzolne nosilce, spolirane do oslepljujočega sijaja, ki hoten realizem naredi instantno varljiv. Kamen dobite le v meseni, svetlo rumeni, milnato zeleni, v enakih barvah kot komunistične plastike v petdesetih: les je ves obledel: morda izvori Junkspacea segajo celo v čas prvih vrtcev …

 

Barva v resničnem svetu izgleda vedno bolj neresnična, izsušena. Barva v virtualnem prostoru je bleščeča, zato se ji je nemogoče upreti. Povprečna Power Point prezentacija prikazuje sunkovite izbruhe indijskega preoblija, ki ga je Junkspace prvi prevedel v realnostTM, simulacijo virtualne energičnosti. Že zdaj upoštevanja vredna prostranost Junkspacea je v virtualnem prostoru podaljšana v neskončnost. Konceptualno gledano je vsak monitor, vsak televizijski zaslon nadomestek za okno; resnično življenje je znotraj, kibernetski prostor je postal nov veličastni zunaj …

 

 

Prevedel Nejc Lebar

 

 

Prvič objavljeno v A+U Special Issue: OMA @ Work (Maj 2000, str. 16-24). Daljša verzija teksta je kasneje izšla v reviji October (2002, no. 100, str. 175-190). Vse opombe so prevajalčeve.

 

[1] Fallout v jeziku jedrske fizike označuje preostanek radioaktivnega materiala, ki po nuklearni eksploziji pade nazaj na zemljo v obliki prašnih in pepelnih padavin: radioaktivne padavine, radioaktivni prah. V smislu ‘ostanka’ pa ni nesoroden izrazom, kot sta ‘offal‘ ali ‘refuse‘, ‘odpad’, ‘izvržek’. V obliki ‘the fallout from something’ lahko pomeni tudi ‘negativno posledico’.

[2] V izvirniku: More and more, more is more.

[3] Koolhaas igra na besedno igro, ki v angleščini združuje ‘pogoj’ (condition) in ‘klimatizacijo’ (air-condition).

[4] Quartered, ‘razčetverjen’, a tudi ‘nastanjen’, ‘uprostorjen’.

[5]a transient coupling, waiting to be undone, unscrewed…, tudi v pomenu: ‘nestanovitno parjenje, ki čaka na razvezo, na raz-jebanje’.

[6] Stalemate, ‘zagata’, ‘zastoj’, ‘mrtvilo’, tudi ‘pritisniti koga ob zid’.

[7] Escalation, stopnjevanje

[8] V izvirniku: …a new form of form follows function bondage.

[9] »Zaprto za vašo bodočo zabavo«, »oprostite našemu izgledu«.

[10] Travelators are thrown in reverse. Travelatorji so pomične steze, ki jih najdemo na letališčih.

[11] Poché (fr.), žep, niša, vdolbina v zidu.

[12] Razzamatazz, ‘hrušč’, ‘direndaj’

[13] Zračna pravica je poseben tip pravice v stvarnem oziroma nepremičninskem pravu, ki se navezuje na prostor nad zemljiščem. Določa na primer pogoje višine gradnje, včasih celo možnost nadzemeljskega poseganja na drugo zemljišče.

[14] V kasnejši verziji teksta Koolhaas spremeni zaporedje valut in jih poveže v ¥ € $

[15] Viability, finančna, politična, tehnična izvedljivost, uresničljivost, vzdržljivost.

[16] Vacation, ‘izpraznjenje’, a tudi ‘dopust’, ‘počitnice’.

[17] V izvirniku: Now we work harder, stuck in a permanent weekend.

[18] V izvirniku: »wired«

[19] V izvirniku: Its geometries are unimaginable, only doable.

[20] Sončni pas je oznaka za regijo južnega dela ZDA, kjer so se razvile letalska, medicinska, telekomunikacijska, računalniška in biotehnološka industrija. Njegov upadli predhodnik je »rjasti pas« na SV ZDA, znan po metalurški industriji. PHX, LAS – Letališči v Phoenixu in Las Vegasu

[21] V izvirniku: minimum is maximum in drag.

Top