Ideal pokvarjenega: O tehniki in napravah v Neaplju
Alfred Sohn-Rethel

V Neaplju so tehnične naprave praviloma pokvarjene – brezhibno delujoči stroji so prej izjema ali čudno naključje. Sčasoma se nas polasti občutek, da je bilo vse že proizvedeno v pokvarjenemu stanju. In tu ne gre za priprave oziroma razna mitološka bitja z zgolj reprezentativno funkcijo kot so na primer kljuke – v Neaplju imajo vrata namreč zato, da so odprta in da se, če jih prepih slučajno zapre, nemudoma in z vso silo v spremljavi predirljivega cviljenja tečajev ponovno odprejo (Neapelj z zaprtimi vrati je podobno nepredstavljiv kot Berlin brez streh) – na tem mestu bo govora o pravi strojni opremi.

 

Toda dejstvo, da je ta pokvarjena, še ne pomeni, da ne deluje – za Neapeljčana naprava praviloma prične delovati šele takrat, ko se kaj pokvari. Ko se na primer s svojim čolnom na odprto morje odpelje tudi takrat, ko je zaradi močnega vetra tako razburkano, da si naključni mimoidoči vanj ne bi upal namočiti niti nog, nič ne poteka tako, kot bi moralo – a na koncu se vendarle vse nekako uredi. Medtem ko mu divji valovi grozijo, da ga bodo zdrobili, tri metre preden se zaleti v čeri, hladnkorvno v roke vzame poškodovano posodo za gorivo, v katero je prodrla voda, jo izprazni in ponovno napolni, ne da bi pri tem ugasnil motor. Po potrebi si na razgretem stroju hkrati skuha še skodelico kave. Spet drugič mu s pomočjo majhnega koščka lesa, ki ga je slučajno našel na cesti, uspe z neprekosljivo spretnostjo ponovno vžgati svoj pokvarjeni avto – vsaj dokler se ta, ponavadi kmalu zatem, ponovno ne pokvari. Celostna popravila mu predstavljajo muko, v tem primeru se avotmobilu raje odpove. Kaj drugega mu tudi ne pride na misel. Če bi mu kdo želel dopovedovati, da to v resnici ni najboljši pristop k upravljanju z motorjem oziroma tehničnimi napravami na sploh, bi ga najbrž samo debelo gledal. Oziroma energično ugovarjal: zanj je bistvo tehnike pravzaprav v delovanju pokvarjenih strojev. V popravljanju in obdelavi pokvarjene strojne opreme je suveren, to ima v malem prstu.

 

S svojimi izrednimi, pravzaprav rokohitrskimi ročnimi spretnostmi, s katerimi zna tik preden gre naprava v pogubo nevarnost prelisičiti s tem, da poseže nesporedno v defekt, ima pravzaprav precej skupnega z ameriškim pristopom do teh zadev. Njegova iznajdljivost je izjemna, ker je neobremenjena, podobno kot pri otrocih. In ravno tako kot otrokom, stoji tudi Neapeljčanu sreča vedno ob strani, naključje pa se vedno izide njemu v prid.

 

Na drugi strani pa se mu brezhibno delujoč stroj, ki tako rekoč gladko teče, zdi sumljiv – ravno zaradi tega, ker gladko teče in ker tako nikoli ne moreš zagotovo vedeti, kam in kako bo na koncu stekel. Če takšna naprava ob preizkusu funkcionira natanko ali vsaj približno tako, kot si je to zamislil, Neapeljčan zapade v stanje zamaknjenosti, ki sta mu pogosto primešana pridih patriotizma in rahla nagnjenost k temu, da svojo deželo in ljudi vidi na samem prestolu vseh civilizacij. Toda popolnoma prepričan v to nikoli ne more biti, saj niti pri sami železnici med pristaniščem Castellammare in Neapljem, ki se je v svojih petdesetih letih obstoja postopoma profanizirala, do zadnje minute ne more zagotovo vedeti, kam bo dejansko zapeljala. Tu so zadeve izven dosega njegovih rok, dobro delujoč stroj pač deluje po svoje in videti je, da mu to gre zlahka od rok – force majeure, ni kaj, skrivnostna so pota gospodova. Magičnost brezhibnega delovanja pa se nedvomno razblini takrat, ko stvar preneha delovati. Kjer se še da kaj na hitro popraviti, se to zgodi razmeroma hitro in celo pogosteje, kot bi človek pričakoval. Vzrok za pogoste okvare morda deloma tiči tudi v klimatskih razmerah, vsekakor pa ti hitri posegi ne škodijo, saj le na ta način še obstaja upanje, da bo naprava sploh še kdaj v uporabi.

 

V tem primeru so lahko nevarni le elementi, kot je na primer elektrika, ki se pravzaprav ne more pokvariti in za katero nikoli ne moremo jasno zatrditi, da res izvira s tega sveta. Toda tudi na to imajo Neapeljčani pripravljen svoj odgovor. Tovrstna zagonetna ezoterična bitja brez pomislekov uvrstijo v častitljivo religiozno sfero. Praznična žarnica znamke Osram tako vstopi na področje verskega predstavnega sveta ter se postavi ob bok Marijinemu svetniškemu siju.

 

V nasprotju s tem pa v Neaplju stežka najdemo kaj bolj klavrnega kot je dejanska raba elektrike. Ob pogledu na medlo žarnico, ki, od vseh pozabljena in zasmehovana, žalostno binglja s stropa v svojih zadnjih izdihljajih, človeka preplavi nenavaden val sočutja. Železni zakon, po katerem tramvaju vsake par dni zmanjka elektrike, prav tako ostaja nepojasnjen: ‘la corrente non c’è’ [elektrike je zmanjkalo] se glasi preprosta razlaga za to muhavost usode. Telefonske linije bi morda lahko brezhibno delovale, če le ne bi tudi tu številke samovoljno ubirale svojih poti in če ne bi z njimi rokovali uradni registri ali informacijske službe. Kakorkoli že, vse našteto v Neaplju tako ali tako ne sodi več na področje gole tehnike.

 

To se prične šele tam, kjer človek lahko vloži veto na sovražno in izključujočo naravo strojnega avtomatizma in sam poseže v njegov svet. Takrat, ko lahko zavlada nad zakoni tehnike. Upravljanja strojev se namreč ne loteva s preučevanjem navodil za uporabo, temveč tako, da si jih s poseganjem vanje prilasti.

 

Najprej tako razbije človeku sovražno lažno podobo brezhibnosti delovanja stroja in se kmalu zatem vgnezdi v samo jedro te pošasti, čigar preprosto dušo je uspel razkrinkati. Ko mu to uspe, se raduje nad svojo zmago ter neomejeno oblastjo, ki mu jo ponuja stroj, ki je sedaj postal utelešenje lastnika samega. S tehničnimi specifikacijami predmeta, ki se ga je polastil, se ne ukvarja več, blišč in bedo njegove gole podobe je spregledal enkrat za vselej – nenazadnje za popravilo zadostuje tudi košček lesa ali krpa. Seveda pa je treba napravo še naprej in vseskozi držati v oblasti. Z avtomobilom divja kot za stavo in če se ob tem nič ne poškoduje – vsaj kakšen cestni robnik tu in tam, mimoidoča oslovska vprega ali nenazadnje avto sam, celotna vožnja ni imela smisla. Prava lastnina mora za časa svojega življenja tudi pretrpeti svoje, sicer ni zadovoljivo odslužila svojega namena – izkoristiti in stestirati jo je treba do zadnjega izdihljaja, tako rekoč uničiti in požreti.

 

V splošnem je odnos Neapeljčanov do svojih strojev dobrodušen, le nekoliko brutalen; podoben je odnosu do tovornega osla. Tehnika, ki v nobenem pogledu ni več vezana na svoj prvotni, predpisani namen, tu doživi najnenavadnejše odklonske rabe in se s presenetljivo, a neizpodbitno učinkovitostjo znajde v popolnoma tuji deželi. Tako kot ni namen žarnice, da svoj sij posoja sv. Mariji, tako tudi krožni motor ni ugledal luči sveta zato, da bi pristal v loncu, kjer bi s svojo rotacijo prispeval k stepanju smetane – sodobna tehnika v tem mestu skupaj s telefonsko napeljavo in mestnim tramvajem na najbolj neslutene načine odlično sodeluje pri vzdrževanju tehnologije na ravni 17. stoletja. Civilizacijski kontinuum, h kateremu ti mehanizmi stremijo, se na ta način ne more razvijati, Neapelj jim obrača hrbet.

 

Moderni tehniki gre v tem mestu približno tako kot davno izgubljenemu paru tračnic, ki osamljeno in zarjavelo poteka po ulicah mestne četrti Montesanto. Bojni krik drznih planov, ki so se tu nekoč – bog ve, kdaj je to bilo – skovali, je že zdavnaj izzvenel. Medtem pa v eni izmed mestnih četrti otrokom, ki se veselo igrajo na cesti, voda iz neke izgubljene vodovodne cevi z osupljivo natančnostjo špricne naravnost v usta, celotna soseska pa praznuje pojav nadvse dobrodošlega vodnega vira. Tako nekako se v tem mestu najbolj zapleteni elementi tehnike združujejo v sila enostavne, a neslutene konstrukcije. Naključna sprememba namembnosti pa popolnoma in enkrat za vselej preobrazi infrastrukturo in naprave, ki v svoji dejanski funkciji vedno in povsod zatajijo.

 

(objavljeno v: Frankfurter Zeitung vom Sonntag, 21. marca 1926 – Erstes Morgenblatt)

 

Prevedla Evridika Cuder

 

 

 

Top