Arhitekturni deleuzizem: Neoliberalni prostor, nadzor in ‘univer-city’
Douglas Spencer

 

Predgovor k prevodu Arhitekturnega deleuzizma v Prazninah

 

»Deleuzizem« ni oznaka, ki bi jo arhitekti, obravnavani v mojem eseju, sami kadarkoli uporabili. Izvorno jo je skoval Ian Buchanan, ki je skušal z Deleuzom storiti tisto, kar je Deleuze storil z Bergsonom.[1] Buchananov »deleuzizem« sledi Deleuzovemu »bergsonizmu« v poskusu afirmacije kreativne prilastitve miselnega korpusa za namene, ki si jih izvirni avtor ni zamislil. V eseju z naslovom »Želja in etika« (»Desire and Ethics«), Buchanan piše, da je Deleuze:

 

…govoril o Bergosnizmu, na primer, ker je bilo njegovo branje Bergsona namenjeno ustvariti rabo Bergsonove misli, ali bolje, aparat, ki bi ga lahko uporabili zato, da bi mislili probleme in okoliščine, ki jih Bergson ni in verjetno tudi ne bi mogel misliti. Bergsonizem je v tem smislu hkrati zvest Bergsonu in razhodu z njim, ne da bi bil pri tem negacija.[2]

 

Tu se Buchanan loti tudi pojasnjevanja, kaj naj bi in kaj naj ne bi bilo razumljeno pod pojmom deleuzizem, saj se mu zdi moja uporaba izraza neprimerno negativna. »Svojo prvo knjigo o Deleuzu sem naslovil Deleuzizem – namenjena je bila raziskovanju problematike, kako »slediti« avtorju, ki svojim bralcem narekuje, naj gredo svojo pot in ustvarijo svoja vprašanja. To poudarjam, ker je v članku, ki ga je nedavno objavil Douglas Spencer, pojem »deleuzizem« uporabljen kot vseobsegajoč pejorativ za tisto, kar avtor smatra za banalne rabe Deleuzovega dela.[3]

 

Kot odgovor na Buchananovo dokaj lastninsko razsojanje »deleuzizma« se mi zdi vredno razjasniti, da nisem napačno razumel njegovega originalnega namena, temveč sem zavestno skušal ponovno uporabiti izraz kot sredstvo negacije. Pejorativne konotacije »arhitekturnega deleuzizma« so mišljene kot izziv afirmacije »kreativne uporabe« Deleuza – kot je razvidna v arhitekturi – kot take in izven kakršnihkoli specifičnih zgodovinskih okoliščin. Buchanan, ki Deleuzovemu projektu pripiše oznako »(osvobajajoče) kreativnosti«, želi »izvleči iz Deleuzovega projekta aparat družbene kritike, temelječe na utopičnem vzgibu«[4]. Skladno s tem opredeli deleuzizem kot pristop, ki je hkrati »kritičen in kreativen«[5]. Vendar pa, vsaj v primeru deleuzizma v arhitekturi, takega enakovrednega nagiba h kritičnemu in kreativnemu ni mogoče zagovarjati. Afirmacija kreativnosti – posebej v okviru produkcije »novega« in ustrežljivosti »progresivnim realnostim« neoliberalizma – je dejansko bila eden izmed glavnih sredstev, s katerimi se ta struja arhitekture zoperstavlja kritičnosti.

 

Na Buchananov odziv na ta esej se osredotočam zato, ker je sam simptomatičen v postopanju, kjer je figura Deleuza običajno uporabljena za mobilizacijo tistega, kar bi, sledeč Benjaminu Noysu, lahko opisali kot vseobsegajoče stanje »afirmacionizma« – oznaka, ki je sama skovana kot sredstvo kritične negacije.[6] Kot Noys opiše Deleuza, gre za »afirmativnega filozofa par excellence«.[7] Kljub temu pa širši problem za arhitekturno teorijo ni toliko sam Deleuze kot afirmacionizem, skupaj s posplošeno tajitvijo kritike in tabujem negacije. Rezultat tega je, da večina tistega, kar se trenutno izdaja za arhitekturno teorijo, nima nič skupnega s teoretiziranjem arhitekture. Namesto tega gre za prakso prilaščanja teorije v podložnost arhitekturi in preoblikovanja v orodja, s katerimi je mogoče razglašati disciplinsko kreativnost, novost in razliko – atribute z visoko prodajno vrednostjo znotraj prakse in akademije. Teorija – katerakoli teorija – je instrumentalizirana kot vedno, in afirmativno, »za« arhitekturo in »za« izobraževanje arhitektov, kot to na primer prikazuje zbirka založbe Routledge »Thinkers for Architects« – Foucault za arhitekte, Irigaray za arhitekte, Deleuze in Guattari za arhitekte… Namesto, da sprejmemo tako instrumentalizacijo za arhitekturo, bi se morali za trenuten položaj teorije spopasti z izvajanjem njenih kritičnih zmožnosti proti arhitekturi, ki je trenutno sama instrumentalizirana za in znotraj neoliberalizma. To je namen »Arhitekturnega deleuzizma«.

 

 

Douglas Spencer

Aylesbury, Julij 2015

[1] Ian Buchanan, Deleuzism: A Metacommentary, Edinburgh: Edinburgh University Press, 2000

[2] Ian Buchanan, ‘Desire and Ethics’, in Deleuze Studies, Dec 2011, Vol. 5, p. 18.

[3] Ibid., p. 18.

[4] Ibid., p. 8.

[5] Ibid., p. 18.

[6] Benjamin Noys, The Persistence of the Negative: A Critique of Contemporary Continental Theory, Edinburgh: Edinburgh University Press, 2010.

[7] Ibid., p. 51.

 


 

 

Arhitekturni deleuzizem: Neoliberalni prostor, nadzor in ‘univer-city’

Za mnoge, ki razmišljajo o prostoru sodobnega kapitalizma, se produkcija celotnega družbenega prostora trenutno nagiba k sovpadanju z eno samo organizacijsko paradigmo, ki naj bi generirala in servisirala mobilnost, povezljivost in fleksibilnost. Gre za omrežen, brezmejen in reprogramabilen prostor, ki znotraj grajenega okolja poslovanja, nakupovanja, izobraževanja ali ‘kreativnih industrij’ deluje kot mobilizator subjekta, razumljenega kot komunikativnega in podjetnega socialnega akterja. Z integriranjem nekoč ločenih programov v svoj kontinuiran teren in s promoviranjem komunikacije kot merila vrednosti, nadzora in feedbacka, ta prostorski model uri subjekt za življenje oportunističnega mreženja. Živeti v takem okolju pomeni živeti prekarno, izvajati nenehno pridobivanje kontaktov, izmenjavo informacij in iskanje projektov. V smislu oblike prostora je skladen s tistim, kar je Foucault opisal kot obliko neoliberalne vladljivosti, ki, bolj kot z disciplinarnim vzdrževanjem normativnega individualnega obnašanja, deluje skozi okoljska nadzorovanja in modulacije. Kot so opazili že mnogi, je podoben ‘družbi nadzora’ ki jo je nedavno napovedal Gilles Deleuze v Pripisu k družbam nadzora, kjer je gibanje ‘dividuumov’ nadzorovano preko transverzalnega ‘gladkega prostora’ postdisciplinarne družbe. Ta prostorska paradigma – ki se je vsaj delno razvila kot odgovor na porast postfordističnih ekonomij vednosti, na tako imenovano nematerialno delo ter na prevlado omrežnih komunikacijskih medijev – se je teoretsko vzpostavila s pomočjo modelov kompleksnosti in samoorganizacije. Hkrati pa jo je, kot želim pokazati v nadaljevanju, servisirala samozvana avantgarda v sodobni arhitekturi, ki je ustoličila to novo obliko prostora in jo legitimirala kot progresivno preko svojskega branja filozofije Deleuza in Guattarija.

 

Tisto, kar bom tu imenoval ‘deleuzizem’ v arhitekturi – najdemo ga lahko v projektih in diskurzu praks kot so na primer Zaha Hadid Architects (ZHA), Foreign Office Architects (FOA), Reiser + Umemoto ter Greg Lynn – je filozofijo Deleuza in Guattarija bralo z očitno nagnjenostjo do bergsonovskih ter spinozovskih (in ne marxovskih) registrov. Vendar pa se medtem, ko je iz korpusa filozofov izbrisala vsakršno sled kritičnosti, kljub temu ni odrekla političnemu, temveč ga je predelala in predstavila s termini organizacije in afekta. S transkripcijo deleuzovskih (ali deleuze-guattarijevskih) konceptov kot so ‘guba’, ‘gladek prostor’ in ‘obraznost’* v repertoar napotkov formalnih manevrov, deleuzizem v arhitekturi zatrjuje, da zrcali afirmativni materializem postajanja in ‘novega’, ki ju najdeva v delu Deleuza in Guattarija, hkrati pa tudi trdi, da si s tem delom deli ‘progresivne’ in ’emancipatorne’ namene.

 

V osrednjem delu tega članka bom skušal raziskati te domnevne namene preko študije eksemplaričnega nedavnega projekta: načrta za novi kampus za Ravensbourne College (2010) na Greenwiškem polotoku v Londonu, ki ga je izdelal biro FOA. Projekt je v tem kontekstu še posebej zanimiv, ne samo zaradi načinov povezovanja s trenutnimi težnjami po neoliberalni marketizaciji izobrazbe (posebej v Veliki Britaniji), temveč tudi zaradi dejstva, da sta se FOA in njena osrednja figura, Alexander Zaera-Polo, z njim uspela uveljaviti kot zastopnika samega vrha sodobnega arhitekturnega deleuzizma. Tako kot mnoge figure iz tega miljeja, FOA iz dela Deleuza in Guattarija najprej ekstrahira številne ključne koncepte, ki naj bi jih bilo mogoče brez težav prevesti v formalne in prostorske izraze. Pozneje, kar ni nepomenljivo, pa se vrne k vprašanju političnega, ki ga je Zaera-Polo nekoč sicer razglasil za postranskega[1], ter postavi stavbni ovoj kot organizacijski in reprezentacijski medij, preko katerega disciplina zdaj lahko zadobi političen učinek. Članek se bo osredotočal na ta obrat znotraj arhitekturnega deleuzizma, skupaj z njegovo rekoncepcijo političnega ter trditvijo, da je stopil onkraj domnevno zastarele in regresivne politike opozicije in kritike. Toda preden preidemo neposredno k FOA in k projektu za Ravensbourne, moramo najprej raziskati vznik Deleuzove dominantne pozicije znotraj nedavne ‘avantgardne’ arhitekturne teorije v splošnem.

 

 

Nova arhitektura

 

Deleuzizem v času svojih začetkov v devetdesetih primarno črpa iz branj filozofove knjige Guba: Leibniz in barok in odlomka o gladkem in razastem* iz knjige Deleuza in Guattarija Tisoč platojev: kapitalizem in shizofrenija. V posebni izdaji časopisa Architectural design iz leta 1993 z naslovom Gubanje v arhitekturi (Folding in Architecture), ki med drugim vsebuje spise in projekte Petra Eisenmana, Grega Lynna in Jeffreya Kipnisa, Deleuzova guba nastopa kot priprava, ki naj bi arhitekturi ponudila izhod iz lingvističnih in semiotičnih paradigem ter utrla pot vrnitvi k formi kot zadevi, ki naj bi bila bolj prikladna in lastna svoji disciplini. Eisenman je na primer trdil, da je gubo uporabil kot generativno napravo v projektu za Rebstockpark iz leta 1990 (slika 1), z močnimi deleuzovskimi podtoni, kar je podrobneje razdelal John Reichman v knjigi Constructions [2]. Shema gladkega in razastega, ki je konceptualno sorodna gubi, je prvič razdelana v knjigi Tisoč platojev z namenom artikulacije razmerij med odprtimi in zaprtimi sistemi v tehnologiji, glasbi, matematiki, geografiji, politiki, umetnosti in fiziki. Gladki prostor je tu predstavljen kot topološko kompleksen, kontinuirano variirajoč in fluiden. To je prostor – morje ali puščava – skozi katerega drsiš nomadsko. V nasprotju s tem je razasti prostor opredeljen z rigidno geometrijo, kot prostor, ki je vrezan v funkcionalne kategorije in ki kanalizira gibanja njegovih prebivalcev preko prej začrtanih linij kartezične mreže. Razasti prostor je standardiziran, disciplinaren in imperialen. Znova, ti koncepti ter še zlasti implicitno (a vseeno določeno)[3] prednjačenje gladkega prostora in kontinuirane variacije pred statično geometrijo, so se ujemali z zaposlenostjo arhitekture s kompleksnimi topologijami, ob predpostavki, da je njeno formalno eksperimentiranje hkrati prežeto s filozofsko radikalnimi implikacijami. Na deleuzovsko ‘glajenje’ in težnjo po kontinuirani variaciji se sklicujejo spisi o arhitekturi avtorjev, kot so na primer Lynn, Reiser in Umemoto, Patrick Schumacher in FOA, z namenom, da bi sugerirali filozofsko substanco kompleksnih formalnih modulacij, ki so značilne za njihovo delo.

 

Kljub temu pa uporabnost filozofije Deleuza in Guattarija ni bila omejena na formalne izraze gubanja in glajenja, temveč je služila tudi za koncepcijo ‘novega’, s katerim bi se arhitekturni deleuzizem lahko razločneje odcepil od starejših tokov postmodernizma in dekonstruktivizma osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let. Tako je v Kipnisovem prispevku za Gubanje v arhitekturi z naslovom K novi arhitekturi (Towards a New Architecture) postmodernistična arhitektura obsojena na politično konservativnost, celo reakcionarnost, zaradi svoje temeljne nesposobnosti proizvajanja novega. V svoji rabi kolaža in historicizma, pravi Kipnis, je končni domet postmodernizma ‘valorizirati omejen katalog elementov in/ali procesov’. Za Kipnisa je postmodernistična arhitektura

 

omogočila reakcionaren diskurz, ki je ponovno vzpostavil tradicionalne hierarhije in podprl podedovane sisteme moči, na primer v diskurzu o ničemer novem, ki sta ga uporabljala Ronald Reagan in Margaret Thatcher v svoje politične namene ter princ Charles, Roger Scruton in celo Charles Jencks, da bi vzpostavili PoMo.

 

Kakršnakoli že je resnica, eden izmed nadaljnjih kazalcev novosti ‘nove’ arhitekture je njena opustitev vsakršne semiotične ali lingvistične paradigme, celo najbolj radikalno zastavljene (denimo dekonstrukcija), v zameno za domnevno novo deleuzovsko orientacijo, ki so jo posvojili teoretiki, kot sta Lynn in Sanford Kwinter. Ti, piše Kipnis, so se obrnili od ‘poststrukturalistične semiotike k razmišljanju o sodobnih dogajanjih na področju geometrije, znanosti in političnih transformacij prostora – poteza, ki je pogosto označena kot premik od derridajevskega k deleuzovskemu diskurzu.’[4]

 

Kipnis in ostali so trditev, da naj bi bil Deleuze zmožen misliti novo v smislu ‘političnega prostora’, medtem ko naj bi Derrida obtičal v ločeni sferi ‘poststrukturalistične semiotike’ (navkljub odsotnosti argumentacije z branjem njunih dejanskih filozofij) uporabili z namenom, da bi postavili ločnico med novo arhitekturo in arhitekturo neposrednih predhodnikov, kot sta Bernard Tschumi (ali zgodnejši Eisenman). Če so te arhitekte enačili z derridajevsko dekonstrukcijo, potem se mora nova generacija razmejiti tako od svojih arhitekturnih predhodnikov, kot tudi od filozofije, s katero so ti povezani. Toda, da bi to novo arhitekturo lahko ustoličili s takšnim pedigrejem filozofske rafiniranosti, kot so jo prej pripisovali dekonstruktivistični arhitekturi, je bilo potrebno najti primerljiv protipol Derridaju. Tu vstopi Deleuze.

 

Kot pravi François Cusset, je v tem času obstajala širša tranzicija od ‘lacanovsko-derridajevskih’ k ‘deleuzovsko-lyotardovskim’ stališčem ameriških akademskih krogov.[5] Daleč od tega torej, da bi šlo za edinstven pojav v arhitekturi. Toda premik k Deleuzu je, vsaj v kontekstu ameriške arhitekturne kulture, treba razumeti v luči vprašanja, kako mesto, ki ga v filozofiji Deleuza zasedata ‘novo’ ali ‘postajanje’, podreditinapraviti podložno arhitekturi, ki se želi vzpostaviti skozi podobo novosti kot njenega raison d’être. Dejansko, za ‘novo arhitekturo’ izraz ‘novo’ deluje kot prikladna izravnava dveh pomenov izraza: prvi, ki označuje nasledstvo starega (dekonstruktivizma ali postmodernizma) ter drugi kot orientacija k filozofiji invencije, dozdevno izpeljan iz Deleuza. Na tej točki je filozofija postala vaja v akademskem marketingu; novo kot invencija se zlije z novim kot preimenovanjem neke arhitekturne ‘avantgarde’. Eksemplarična v tej mobilizaciji novosti je knjiga biroja Reiser + Umemoto Atlas nove tektonike, v kateri je postmodernizem predstavljen kot poraz, avtorja pa mu zoperstavljata novost njunega lastnega pristopa. Tukaj Deleuze, tudi skupaj z Guattarijem, postane predvsem filozof materije, vznika in postajanja. V zvestobi do te filozofije si arhitekti torej, tako vsaj pravijo, prizadevajo za ‘razliko’ in za ‘nepredvidljivo’: ‘Primarni in nujni domislek tega dela je, da koristna novost prednjači pred stabilnostjo in predstavlja gonilno silo arhitekturne prakse.’[6]

 

Če je deleuzizem v arhitekturi prvotno torej skušal vzpostaviti avtonomijo v razmerju do lingvistično naravnanih prizadevanj poststrukturalizma, potem se je pozneje v svoji afirmaciji novega – pravzaprav v afirmaciji afirmacije – skušal distancirati od vsakršne dolžnosti spoprijeti se s kritiko. S pobratenjem s ‘postkritično’ pozicijo, ki je približno istočasno nastajala v ameriškem arhitekturnem diskurzu – obeležena z objavo zdaj že skoraj kanoničnega spisa Roberta Somola in Sarah Whiting Notes Around the Doppler Effect and Other Moods of Modernism v reviji Perspecta leta 2002 – je deleuzizem svojo opozicijo kritiki artikuliral kot nekaj, kar nastopa hkrati kot postransko ‘pravim’ zadevam arhitekture in kot kontraproduktivna oblika ‘negativnosti’.[7] V eseju iz leta 2004 z naslovom On the Wild Side Kipnis na primer opiše kritičnost kot ‘bolezen’, ki jo hoče ‘ubiti’ ‘enkrat ‘za vselej’.[8] Za Zaera-Polo je kritičnost podobno anahronistična in v svoji ‘negativnosti’ domnevno nezadostna, da bi se spopadla s sodobno ravnjo družbene kompleksnosti:

 

Povedati moram, da je paradigma ‘kritičnosti’ po mojem mnenju del intelektualnih modelov, ki so postali operativni v zgodnjem dvajsetem stoletju in ki so predpostavljali, da moramo, v kolikor hočemo uspeti, privzeti nekakšen ‘negativen’ pogled na realnost, da bi lahko bili kreativni, da bi lahko proizvedli nove možnosti. Po mojem mnenju danes kritična individualna praksa, ki je bila značilna za intelektualno korektnost večine dvajsetega stoletja, ne zadošča več za delovanje v kulturi, ki jo določajo po merilu in kompleksnosti težko razumljivi procesi transformacije  … V procese morate biti globoko vpleteni in se naučiti z njimi manipulirati od znotraj. Kot kritičen posameznik v sam proces nikoli ne pridete tako daleč. Če govorimo v smislu konstrukcije subjekta, kritično pripada Freudu in Lacanu [sic], tisto, čemur pravim ‘produktivno’, pa Deleuzu.[9]

 

Zaera-Polove pripombe so tu pomenljive ne le zaradi rekrutiranja Deleuza v afirmativno ‘produktivnost’ nove arhitekture (istočasno z grobo binarno opozicijo ukine dejanske povezave med Lacanom ter Deleuzom in Guattarijem, ki jih najdemo recimo v konceptu ‘teritorializacije’), temveč tudi zaradi predloga, da se arhitektura umešča znotraj kompleksnosti sodobne kulture zato, da bi z njimi ‘manipulirala’ od znotraj. Če naj bi bil deleuzizem v arhitekturi s svojo vpletenostjo v inventivne zmožnosti svojih lastnih formalnih in materialnih praks avtonomen od vsakršne vpletenosti v lingvistične paradigme ali kritične perspektive, potem naj bi postal ‘progresiven’ s tem, da bo svoja hotenja naredil neločljiva od družbene kulture kompleksnosti.

 

 

‘Progresivne realnosti’

 

Predlog te vrste je še posebej jasno izražen v spisih Zahe Hadid in njenega sodelavca Patrika Schumacherja. Njun predlog za progresiven in emancipatoren značaj arhitekture, ki črpa iz deleuzovskega gubanja in glajenja, je utemeljen na navidezni skladnosti med kompleksnostjo njunih formalnih strategij ter družbeno realnostjo, v katero se umeščajo. Kot je Hadidova pripomnila v svojem govoru ob prejetju nagrade Pritzker Prize leta 2004:

 

Verjamem, da kompleksnosti in dinamizma sodobnega življenja ni mogoče prevesti v preproste platonične forme, ki nam jih je zapustil klasični kanon, niti nam moderni stil ne dopušča dovolj sredstev za artikulacijo. Spoprijemati se moramo z družbenimi diagrami, ki so bistveno bolj kompleksni in plastoviti od družbenih programov zgodnjega obdobja moderne.
Moje delo se je zato ukvarjalo z razširitvijo kompozicijskega repertoarja, ki je na voljo urbanistom in projektantom, da bi se lahko soočili s tem povečanjem kompleksnosti. To vključuje poskus organizirati in izraziti dinamične procese znotraj prostorskega in tektonskega konstrukta.[10]

 

Schumacherjev opis tega novega ‘prostorskega konstrukta’ pa je pravzaprav presenetljivo podoben tistemu, ki ga je Deleuze podal kot očrt novih pogojev družbe nadzora. Deleuze v Pripisu k družbam nadzora zapiše:

 

Različna omejevanja ali okolja zapiranja, med katerimi prehaja posameznik, so neodvisne variable: posameznik naj bi vsakič pričel iz nič, obstaja skupni jezik vseh teh okolij, a je analoški. Medtem ko so razlike nadzorovanja neločljive variacije, pri čemer tvorijo variabilni geometrični sistem, katerega jezik je numerološki (kar pa ne pomeni nujno tudi, da je binaren). Zapiranja so kalupi, različni odlitki, medtem ko so nadzori modulacije, nekakšen samodeformirajoči se odlitek, ki bi se iz trenutka v trenutek nenehno spreminjal, oziroma kot sito, katerega odprtine se od ene do druge točke spreminjajo. [11]

 

Schumacher v knjigi Digital Hadid: Landscapes in Motion piše o

 

novem konceptu prostora (prostor magnetnega polja, prostor delcev, prostor nenehnega zvijanja), ki nakazuje novo orientacijo, naseljevanje in navigacijo skozi prostor. Prebivalec takih prostorov se ne orientira več na način prominentnih figur, osi, robov in jasno zamejenih polj. Namesto tega distribucija gostot, nagnjenih smernic, skalarnih delcev in gradientnih vektorjev transformacije konstituirajo novo ontologijo, ki določa, kaj pomeni biti nekje.[12]

 

Med Deleuzovim sitom, ‘katerega odprtine se od ene do druge točke spreminjajo’ in ‘gradientnim vektorjem transformacije’ na eni strani ter Schumacherjevimi ‘okolji zapiranja’ in ‘jasno zamejenimi polji’ na drugi, lahko z vzporednim branjem obeh odlomkov spremljamo tranzicijo od razastega h gladkemu prostoru. Prehod, ki ga lahko izsledimo pri obeh, pa je v trenutku, ko odlomka postavimo nazaj v okvir njunih kontekstov, prehod od kritike k valorizaciji; od Deleuzovega svarila k Schumacherjevi afirmaciji. Ta prehod pa paradoksalno spremeni Deleuzovo analizo porajajočega se nadzornega mehanizma v recept za njegovo implementacijo. Kritika je s tem vsrkana v same forme vednosti in oblasti, ki jo je sama skušala obsoditi zato, da bi lahko ponovno izumila in valorizirala njihovo delovanje.

V tem smislu je povsem možno, da ima nekaj skupnega z določenimi strujami sodobnega menedžerializma in njegovih preferenc do mrežnih in ‘samoorganiziranih’ oblik delovanja. Pravzaprav, v morda najbolj temeljito raziskani in razdelani analizi tega, v knjigi The New Spirit of Capitalism, Luc Boltanski in Eve Chiapello trdita, da usmerjenost sodobnih menedžerskih teorij k dehierarhizaciji in k mrežnim oblikam pravzaprav ne izvira iz produkcijskega procesa, temveč natanko iz kritike kapitalizma, ki jo nato apropriira kapitalizem. Natančneje:

 

avtonomija, spontanost, rizomorfna zmožnost, večopravilnost … družabnost, odprtost do drugih in novosti, dostopnost in kreativnost, vizionarska intuicija, občutljivost za razlike, pozornost na živeto izkušnjo in dovzetnost za celo vrsto doživetij, težnja k neformalnosti ter iskanje medosebnih stikov – vse to je vzeto iz repertoarja maja 1968.[13]

 

Ta osvobodilni ‘repertoar’, nadaljujeta Boltanski in Chiapello, ki je bil prvotno uperjen proti kapitalizmu, je odslej zaobjet v menedžerski literaturi in iztrgan iz širšega konteksta njegovega napada na vse oblike izkoriščanja (ne samo od tistih, ki zadevajo delitev dela in njene odtujitvene pogoje), tako da so njegove teme odtlej ‘reprezentirane kot cilji, ki so veljavni sami po sebi ter postavljeni v službo sil, katerih uničenje so prvotno skušali pospešiti.’[14]

 

V primeru sodobne arhitekture se je ta proces historično najprej sklenil s predelavo Deleuzove in Guattarijeve ‘konceptualne personae’ gube in gladkega prostora kot afirmativnih figur, ki določajo poseben etos prakse – proces valorizacije, ojačan z navezavo na sodobne pogoje fluidnosti in mobilnosti, na jezik omrežij, polj, rojev in samoorganizacije, ob katerih se pojmi Deleuza in Guattarija zdijo, kot da so v sozvočju z ‘odprtostjo’ in ‘kompleksnostjo’.[15] Schumacher v svojem eseju iz leta 2006 z naslovom Revitalizirati nebotičnik: Diferenciacija, vmesnik, navigacija navaja: ‘Gosta bližina razlik ter nova intenzivnost povezav razločuje sodobno življenje od moderne dobe ločevanja in ponovitve. Naša naloga je urediti in artikulirati to kompleksnost na načine, ki ohranjajo čitljivost in orientacijo.’[16] V skladu s tem je Hadidina predanost temu, čemur pravi ‘poroznost v organizaciji’ in koncept ‘odprtega’, jasno razvidna v njeni praksi, zlasti v projektih kot so Muzej umetnosti za 21. stoletje v Rimu (2010), Phaeno Science Centre v Wolfsburgu in osrednja zgradba za BMW v Leipzigu (2005).[17] Zaera-Polo podobno identificira arhitekturo kot progresivno prakso prostorske organizacije zaradi njene zmožnosti podpiranja odprtih in kompleksnih sistemov. ‘Kar tu predlagam,’ piše v spisu Politika ovoja (The Politics of the Envelope), ‘je, da je progresivna politika danes mogoča na način dinamičnega neravnovesja in ne statične enakosti. Namesto politike indiference, neodvisnosti in enakomernosti, progresivna politika promovira povezano neenakomernost, spodbujajoč razliko in medsebojno odvisnost.’[18] Samooklicano progresivnost deleuzizma v arhitekturi torej določa vdanost Zeitgeistu odprtosti, kompleksnosti in razlike, s katerim se njegova lastna praksa popolnoma ujema. S tem pa se hkrati nagiba k temu, da svoj progresiven status razglaša na podlagi strateškega zavezništva s tendencami znotraj sodobne kulture, recimo s tendencami korporativnih organizacij in menedžerskih teorij, o katerih govorita Boltanski in Chiapello.

 

To je, še enkrat, najbolj očitno in eksplicitno v Schumacherjevih spisih. Tako denimo v eseju Research Agenda: Spatializing the Complexities of Contemporary Business predlaga, da naj bi raziskovalni namen seminarja na Architectural Association v Londonu z imenom Corporate Fields, temeljil na ‘emancipatornem projektu’, osnovanem na ‘sovpadu izrazov novih menedžerskih teorij ter nedavne avantgardne arhitekture’. ‘Pojavljajo se novi načini organizacije dela,’ piše v eseju, ‘kot jih lahko zasledimo v številnih novih organizacijskih in menedžmentskih teorijah […] Posel menedžmentskega svetovanja trenutno cveti, medtem ko bo disciplina arhitekture – z redkimi izjemami – šele morala spoznati, da bi v tem procesu lahko igrala svojo vlogo.’[19] Organizacijski modeli, ki se jih poslužujejo v najnaprednejšem podjetništvu, za Schumacherja predstavljajo premik od rigidno členjenih in hierarhičnih delovnih modelov fordistične dobe k tistim, ki so ‘dehierarhizirani’ in osnovani na fleksibilnih omrežjih. Arhitektura bi se z uporabo ‘deleuzovskih’ formalnih figur, kot sta ‘gladkost’ in ‘gubanje’, trdi Schumacher, lahko vzpostavila kot ‘relevantna’ tako, da bi vstopila v dialektiko z ‘novimi družbenimi izrazi’ s katerimi sta poslovna organizacija in menedžerska teorija že prepredeni. S tem pa bi dopustili, da bi ‘arhitektura prevedla organizacijske koncepte v nove učinkovite prostorske izraze ter da bi z manipuliranjem prostora istočasno sprožila nove organizacijske koncepte.’ Torej ni presenetljivo, da Schumacher zatrdi tudi, da ‘za progresiven in v prihodnost usmerjen projekt danes ni boljšega mesta od najbolj tekmovalnih podjetniških domen.’[20]

 

To stališče zagovarja z vztrajanjem pri tem, da se je levičarski aktivizem domala ‘razkrojil’ do te mere, da tradicionalni modeli in prostori radikalizma ‘stagnirajo’ in ‘nazadujejo’.[21] Več sodobnih oblik in prostorov aktivizma, na primer antiglobalizacijsko ‘gibanje gibanj’, kjer bi v širokem spektru opozicijskih perspektiv lahko našli nekaj vzrokov za optimizem, Schumacher podobno diskreditira z razlago, da njihovi ‘kritični’ obliki manjka ustrezna ‘konstruktivna’ ali afirmativna trajektorija: ‘Nedavno antiglobalizacijsko gibanje je protestno gibanje, tj. defenzivno po orientaciji in brez koherentnega konstruktivnega pogleda, ki bi lahko zapolnil ideološki vakuum, ki ga je za seboj zapustil projekt internacionalnega socializma.’[22] Samo s poslovno organizacijo, pravi, lahko ‘progresivne realnosti’ – kot recimo ‘dehierarhizacijo, matrično in mrežno organizacijo, fleksibilno specializacijo, nevezano in multiplo združevanje, itd.’ – spoznamo kot tisto, kar bo zapolnilo ta ‘ideološki vakuum’. Vsekakor pa te ‘progresivne realnosti’ niso smatrane kot stvaritve samega trga, temveč kot pogoji, ki so ‘vsiljeni kapitalističnemu podjetništvu z novo mero kompleksnosti in fleksibilnosti celotnega produkcijskega procesa’.[23] Torej jih je mogoče ograditi od njihovega neoliberalnega konteksta, nato pa jih uporabiti kot sredstva, s katerimi arhitektura lahko locira in uresničuje domnevno emancipatorni projekt.

 

Stališča, ki jih navaja Zaera-Polo v The Politics of the Envelope so presenetljivo blizu Schumacherjevim. Skupaj z nekdanjim sodelavcem pri FOA, Farshidom Moussavijem, sta si z valujočimi ploščadmi in nagubanimi površinami pristaniškega terminala v Yokohami na Japonskem (2002) prislužila sloves najnaprednejšega deleuzizma v arhitekturi. Nedavno sta poudarila druge deleuzeguattarijevske koncepte, kot sta ‘mikro-politika’ in ‘ustroj’*. Toda v resnici je ta navidezna politizacija arhitekturne prakse služila najprej in predvsem redefiniciji ‘političnega’, tako da je po novem zaobjeta v preokupacijah z ‘materialnimi organizacijami’, kompleksnostjo ter fluidnostjo, na katere sta bili teorija in praksa FOA osredotočeni že od vsega začetka. Čeprav Zaera-Polo obuja možnost ‘politične ekologije’, ki bi arhitekturi omogočila, da ‘ponovno pridobi aktivno politično vlogo’, s tem dejansko ne politizira ekologije kot nečesa, kar bi bilo treba misliti družbeno ali ekonomsko, temveč skuša namesto tega politično preoblikovati v povsem okoljsko. Istočasno je progresivni potencial konceptov, kot je ‘mikro-politika’, pravi Zaera-Polo, najbolje iskati skozi arhitekturno prepletenost s trgom, saj je ta danes ‘najpomembnejši medij distribucije moči znotraj globalne ekonomije’. Ne le, da je trg ‘najpomembnejši medij moči,’ temveč, kot pravi Zaera-Polo, s svojo lastno logiko tudi inherentno teži k razdiranju hierarhične moči v heterarhične oblike. ‘Priča smo,’ piše, ‘pojavu heterarhičnega reda, ki svojo moč vedno bolj konstruira tako, da hkrati proizvaja in izrablja raznolikost.’ V primerjavi s starejšimi, rigidno birokratskimi in hierarhičnimi oblikami moči, pravi, je trg ‘verjetno boljše okolje za artikulacijo trenutne proliferacije političnih interesov in vzpona mikro-politik’.[24]

 

Strateška zaroka FOA s trgom kot domnevno ‘heterarhičnim redom’ je morda najbolje prikazana v njihovem načrtu za novi kampus za Ravensbourne College (2010), lociranem na greenwiškem polotoku v Londonu. Kreativna izobrazba naj bi bila tukaj v skladu z ambicijami predstavnikov kolidža osvobojena umetnih omejitev in predstavljena kot imanentna prav ‘realnostim’ trga. S poistovetenjem s tem ciljem FOA za Ravensbourne specifično v imenu deleuze-guattarijevskih pogledov in progresivnih namenov proizvede arhitekturo, kjer izobrazba in trg prostorsko in doživljajsko sovpadata. Vredno je torej, da si ga ogledamo pobliže. (slika 2)

 

 

Učenje 2.0

 

Selitev Ravensbourna na Greenwich leta 2010 je bila po navedbah dokumenta, sestavljenega štiri leta prej, predvidena zato, da bi omogočila in okrepila institucionalno posvojitev ‘fleksibilne učne agende’. Glede na to agendo je ‘vizija’ novega Ravensbourna, katere del je arhitektura FOA, mesto, kjer ‘prostor, tehnologija in čas sodelujejo v ustvarjanju nove in fleksibilne učne krajine, ki bo podprla tekoče širitve in spremembe ter obenem ožila razkorak med izkušnjo izobraževanja in podjetnosti’.[25] Posvojitev tako imenovanega fleksibilnega učenja je del širših premikov v britanskem visokem šolstvu, kjer sta Ministrstvo za šolstvo in Visokošolski sklad* univerzam priporočila razvoj ‘mešanih učnih strategij’.[26] ‘Mešano učenje’, po besedah avtorjev Bliuc, Goodyear in Ellis, ‘pomeni učne aktivnosti, ki vključujejo sistematično kombinacijo soprisotnih (face-to-face) interakcij in tehnološko posredovanih interakcij med študenti, učitelji in učnimi pripomočki’.[27] Te ‘učne aktivnosti’ so bolj fleksibilne ne le zato, ker študentu omogočajo, da izobraževanje ‘časovno zamakne’ na kraj in čas po njegovi izbiri – saj dopuščajo in vključujejo dostop do elektronskih učnih pripomočkov izven predpisanih urnikov in prostorov izobraževalne institucije – temveč tudi zato, ker se odzivajo na študentove prioritete in predispozicije. Tako jih opiše ‘prostorski načrt’ svetovalne agencije DEGW v Priročniku za uporabnika nove učne pokrajine:

 

Študentova sposobnost in motivacija za učenje sta se spremenili in se bosta spremenili še bolj, ko se bodo ekonomski pritiski združili z učinki novih medijev in novih pristopov k učenju. Današnji študent vednost asimilira prej s prenosom iz oddajnih in interaktivnih medijev ter preko praktične aplikacije kot pa formalno iz knjig in mnoge tradicionalno učenje z malo vizualne vsebine bržkone dolgočasi […] Večina od časovno zamaknjenega podajanja učenja pričakuje, da jim bo to pomagalo pri uskladitvi z urnikom občasnega dela, ki jim pomaga pri odplačevanju študentskega dolga. Hitre pridobitve modnih prodajnih veščin ali močne predanosti osebnim interesom (npr. bendi) imajo lahko prednost pred formalnimi dosežki v akademski disciplini. Študenti prihodnosti bodo najverjetneje točkovali izobraževalne institucije po njihovi sposobnosti zagotavljanja zaposlitve in po raznolikosti ponudbe pristopov k učenju.[28]

 

Ravensbourne si je torej prizadeval ne le za to, da bi digitalne medije uporabil za podporo tradicionalnim učnim metodam, temveč tudi da bi jih uporabil kot sredstvo za interpelacijo študentov in njihove prakse v tržno obliko podjetništva in tekmovalnosti. V internem poročilu o kolidževskem projektu z naslovom Designs for Learning Project avtorji trdijo, da se ‘[z]notraj nekega akademskega okolja praksa odvija v vakuumu, ali bolje, v neskončno samorefleksivni dvorani ogledal’. Izolirani od ‘kreativne dialektike med ustvarjalcem in klientom (ali javnostjo), za kakršno gre v resničnem svetu‘, študenti problematično ‘precenjujejo individualni umetniški ali kreativni vložek, namesto izpogajane kreativnosti trga’. Od študentov Ravensbourna se odslej zahteva, da posvojijo ‘vrednote spleta 2.0’ in da v njihovih projektih uporabljajo spletna družabna omrežja ter bloganje kot sredstvi ‘prenove povezave z občinstvom ali potrošniki oz. kreativnimi proizvodi’. Ta praksa, predlagajo, naj bi postala ‘normativna komponenta kreativne izobrazbe’.[29] V popolni ponazoritvi neoliberalne razširitve tržne logike preko celotnega družbenega polja in v ponazoritvi ‘neločljivih variacij’ tistega, čemur je Deleuze rekel družba nadzora, je študentska praksa osvobojena umetne zamejenosti ‘dvorane ogledal’, v kateri se je vrednota kreativnosti merila znotraj popolnoma izobraževalnega konteksta, v okolje, kjer je njeno vrednost mogoče izmeriti glede na ‘realnosti’ trga in kjer je mogoče vzpostaviti kontinuiran feedback loop, ki bo določal njen nadaljnji razvoj.

 

Kolikor je trg postavljen kot okolje, skozi katerega naj bi se izobrazba modulirala, toliko je izobrazba vzporedno postavljena kot vir idej in kreativnosti, ki so dragocene trgu in njegovemu lastnemu razvoju. Ravensbourne je na Greenwiškem polotoku umeščen v neposredno bližino novih komercialnih in poslovnih projektov. Zamišljen je ne le kot zbirališče na podjetništvu temelječih vrednot obdajajočega okolja, temveč kot tisto, kar prispeva k lokalni ‘ekonomiji vednosti’ ter katalizira ‘urbano regeneracijo’.[30] Medtem ko povezave, mediacije in feedback loop-i med izobraževanjem in podjetji, kot to predlaga omenjeni model, koristijo digitalne medije kot komunikacijske kanale v tako imenovanem ‘virtualnem’ prostoru, igra tudi modulacija fizičnega prostora kritično vlogo v njegovi realizaciji. Natančneje, konvencionalna zgradba kolidža in univerzitetnega kampusa sta preoblikovana v ‘Učno pokrajino’:

 

Učna pokrajina je totalni kontekst študentovih ‘učnih doživetij in raznolika pokrajina učnih nastavitev, ki so danes na voljo – od specializiranih do večnamenskih, od formalnih do neformalnih ter od fizičnih do virtualnih. Cilj pristopa Učne pokrajine je prepoznati to bogastvo in maksimizirati srečanja med ljudmi, kraji in idejami, prav tako, kot se to odvija v življenja polnem urbanem okolju. Z uporabo pristopa, ki v središče postavlja učenca, si je kampuse potrebno zamisliti kot ‘omrežja’ krajev učenja, odkrivanja in diskurza med študenti, fakulteto, osebjem in širšo skupnostjo.[31]

 

Natančneje rečeno, po temu modelu je arhitektura torej uporabljena za to, da proizvaja prostorsko dopolnilo ‘učne pokrajine’, načrtovane okrog modelov cirkulacije, povezljivosti ter neformalnosti. V specifičnem primeru Ravensbourna je arhitektura firme FOA načrtovana hkrati kot tisto, kar artikulira notranjost zgradbe kot atmosfero, ki bo v glave študentov vbijala predpisane povezljive, fleksibilne in neformalne načine obnašanja, ter kot tisto, kar bo kot mehanizem integracije izobraževanja in biznisa omogočilo prežemanje z obdajajočim okoljem.

 

 

‘Učna pokrajina’ in ‘univer-city’

 

Ravensbourne je v tlorisu zalomljen pravokotnik, ki po obliki odgovarja zunanji krivini zgradbe O2 (nekdanja Millenium Dome), nasproti katere leži. Po načrtih firme FOA je glavni vhod umeščen na stik obeh stavbnih kril ter vodi v enega izmed velikih notranjih atrijev. Ta kvazi-javni prostor je zamišljen kot most med urbanim okoljem, aktivnostmi Greenwiškega polotoka in samim kolidžem. Namesto, da bi takoj po vstopu naleteli na recepcijo in prostore varnostnika, ki v drugih izobraževalnih ustanovah jasno zamejujejo vhod, obiskovalec vstopi v neformalen prostor, ki vključuje meet and greet območje, delikatesno trgovino in ‘dogodkovni’ prostor, ki gosti javne razstave. Ta notranji prostor, skupaj z okolico neposredne zunanjosti, potemtakem konstituira tisto, kar DEGW v opisu univerz, kot je Ravensbourne, opiše kot ‘tretji prostor’, ki obstaja med domom in delom ter združuje ‘nakupovanje, učenje, srečevanje, igranje, promet, druženje, igranje, sprehajanje, življenje’.[32] Torej prostor, v katerem se aktivnosti trga zdijo nerazdružljive od tistih v urbanem življenju, zabavi in izobraževanju. (slika 3, 4)

 

Zgornja nadstropja ter povezave med obema kriloma so izpostavljeni pogledu, kot bi šlo za prečni prerez neke konvencionalne zgradbe. Stopnice in hodniki niso zaprti v stopniščnih jedrih ali obdani s predavalnicami, temveč so zamreženi z žičnato mrežo in previsevajo v atrij. Ti elementi tvorijo vrsto kompleksnih prehodov in križišč v medetažah, katerih dinamika je še dodatno poudarjena z gibanjem študentov. Tako je, gledano iz javnega atrija, obiskovalcem predstavljena podoba fakultete kot vrvenja aktivnosti in gibanja, medtem ko študentom in zaposlenim nudi motivacijsko podobo javnosti ali trga, znotraj katere je treba kreativnost in vrednost dela vselej šele izpogajati. Poti po zgradbi so zasnovane ne le tako, da učinkujejo kot podoba gibanja, temveč tudi da to gibanje organizirajo po principu povezujočega utekočinjenja. Vzpon po etažah je na primer po obeh krilih organiziran tako, da poudari gibanje, ne pa zasedanje nekega mesta. Kot pojasni Zaera-Polo: ‘Namen je bil ustvariti mehkejši prehod med ravninami, utekočiniti volumen zgradbe, tako da izgubite občutek, ali ste v tretjem ali četrtem nadstropju. Vedno ste v medprostoru etaž.’[33]

 

Načrti več vmesnih nivojev razkrivajo to utekočinjenje volumna tudi preko velikih in nedeljenih razponov. Razporeditev učnih in prosto dostopnih studijev, ki so med sabo ločeni le z mobilnimi pregradami, sugerira neformalen dostop in integracijo programov znotraj nenehno mobilne in fleksibilne celote. Medtem ko so majhnemu številu programov dodeljeni jasno zamejeni in ločeni prostori, glavni princip organizacije cilja na preprečitev vzpostavitve kakršnih koli fiksnih načinov naseljevanja ali konsistentne identifikacije določenih prostorov s točno določenimi programi. Ta princip ‘deteritorializacije’ je v skladu s prostorskimi koncepti, ki jih predlaga DEGW kot primerne za ‘univer-city’: ‘Tradicionalne kategorije prostora postajajo manj pomembne s tem, ko prostor postaja manj specializiran, [in] s tem, da se meje zabrisujejo […] Tipi prostora [bi morali biti] prvenstveno načrtovani na podlagi modelov človeških interakcij in ne na podlagi specifičnih potreb posamičnih oddelkov, disciplin ali tehnologij.’[34] Predavateljem, na primer, niso dani zasebni ali točno določeni kabineti, temveč se od njih pričakuje, da uporabijo razpoložljiv prostor v kabinetih odprtega tipa na dnevni ad hoc ravni.

 

Organizacijski diagram Ravensbourna se torej popolnoma sklada s tistimi prostori, ki so načrtovani kot podpora mehanizmom menedžerstva, kjer, kot je poudaril Mark Fisher, ‘fleksibilnost’, ‘nomadstvo’ in ‘spontanost’ tvorijo njegove najznačilnejše znake[35]. Vodja oddelka za arhitekturo Layton Reid je zatrdil, da si želi, da se njegovi študenti obnašajo kot ‘inteligentni nomadi’.[36] ‘Učna pokrajina’ je pokrajina, v kateri se pretok ljudi, srečanja in interakcije spodbuja zato, da bi maksimizirali komunikacijske tokove kot vir vrednosti. Ta interna ‘pokrajina’ je prav tako prilagojena urbanemu okolju z vsemi prepletajočimi se aktivnostmi in številnimi priložnostmi za srečanje ter izmenjavo. Kritično gledano je znotraj Ravensbourna seveda prej reproduciran idealizirani urbani model, omreženo in prostrano okolje tržnega gospodarstva, kot pa prostor, denimo, družbenega spora. Istočasno je ta urbani mimezis zamišljen tako, da zgradbo napravi funkcionalno skladno z neposredni okolici. Razmerje med dvema okoljema, med notranjostjo in zunanjostjo, je zastavljeno kot simbiotično: medtem ko je gospodarstvo introjecirano v prostor zgradbe – poslovno kapitalske naložbe v študente naj bi se ‘inkubirale’ in ‘valile’ znotraj njene arhitekture[37] – je tržno izpogajana kreativnost projicirana navzven kot vir idej in uslug za dobičkonosne dejavnosti.

 

Zaera-Polo leta 1994 napiše esej z naslovom Order Out of Chaos: The Material Organization of Advanced Capitalism, kjer se navidez spopade z marxovsko analizo ter se naveže na teze Davida Harveya o fleksibilni akumulaciji. Povedno je, da z namenom, da bi podal model sodobnih razmerij med kapitalom in urbano formo, nemudoma zaobide širše politične implikacije Harveyevega modela preko poudarka, ki ga pripiše postfordističnemu mestu v smislu njegove morfološke novosti. ‘Restrukturiranje kapitalističnega prostora’, piše, ‘povzroči ‘utekočinjenje’ rigidnih prostorskih struktur’. ‘Prostorske meje’ mesta, nadaljuje, izgubijo svoj pomen znotraj nove kompozicije kapitala. Iz tega predloga nato povleče sklep o posledični progresivni tendenci znotraj sodobnega urbanizma, saj ‘sodobno mesto skozi to rastočo dezorganizacijo kompozicije kapitala teži k temu, da se vzpostavi kot neorganska in kompleksna struktura tako brez hierarhične strukture kot brez linearne organizacije.’[38] Z drugimi besedami, urbano sedaj deluje kot kompleksen sistem, čigar organizacija – tako kot organizacija kateregakoli drugega kompleksnega in njemu izomorfnega sistema – je sestavljena izključno iz lokalnih interakcij, namesto, da bi bila usmerjena h kakršnikoli večji moči, recimo h kapitalistični aksiomatiki in njenemu nenehnemu restrukturiranju urbanega prostora ob zasledovanju vrednosti. Od tod je le še korak do tega, da Zaera-Polo vlogo, ki jo igra korporativni kapital znotraj sodobnega mesta, označi za ‘subverzivno’: ‘Kompleks, ki ga tvorijo AT&T, Trump in sedež IBM na Manhattnu,’ trdi, ‘ne le integrirajo multiple programske strukture, temveč tudi sistematično inkorporirajo javni prostor v zgradbe: subverzija vzpostavljenih urbanih meja med javnim in zasebnim.’[39] Urbano in njegova arhitektura sta v pogledu Zaera-Pola in FOA zaobjeta znotraj modela kompleksnosti na način, da je njuna politika – seveda, če je ta pojem mogoče raztegniti do te mere – redefinirana v smislu njunega morfološkega izpolnjevanja ali upiranja ‘odprtosti’ in raztopitvi meja.

 

Če to napoveduje značaj urbanega mimezisa, ki smo ga lahko opazovali pri načrtu za Ravensbourne, pa je organizacijski diagram slednjega hkrati krojen po ‘virtualnemu’ prostoru spletnega surfanja, bloganja in družbenega mreženja. Cirkulacija znotraj omrežij, fleksibilno gibanje preko in med aktivnostmi, oportunistična izmenjava, vpletenost v več projektov in samopromocija so normativni standardi spletnega obnašanja, ki se odražajo v fizičnem prostoru kolidža. Študent naj bi bil v obeh prostorih in v prehajanju med njima ‘podjetnik samega sebe’, kot je Foucault opisal idealnega subjekta neoliberalizma.[40] Prostorsko zvezen z biznisom neposrednega urbanega okolja, po operacijah pa analogen ‘virtualnim’ prostorom podjetništva, arhitektura Ravensbourna torej umešča subjekta izobrazbe v okolje, kjer behavioristični protokoli podaljšujejo doseg trga preko celotnega družbenega polja. Toda Zaera-Polo in Moussavi najdevata potencial za arhitekturno politično udejstvovanje hkrati tako na površini ‘sferičnega ovoja’ kot tudi v njenem interierju z vsemi ‘gradienti javnostnosti’. Arhitekturni ovoj, trdita avtorja, nosi ‘reprezentacijske zahteve’[41], ki arhitekturi nudijo potencial, da bi proizvedla ‘politiko’, temelječo na Deleuzoguattarijevskih konceptih afekta in obraznosti.

 

 

Soočenje z afektom

 

Najnovejši razvoj gradbenih tehnologij, trdi Zaera-Polo, je ukinil nujnost tradicionalnih oblik artikulacije arhitekturnega ovoja. ‘Z osvoboditvijo od tehničnih omejitev, ki so prej zahtevale vence, timpanone, vogale in fenestracijo’, piše, ‘artikulacija sferičnega ovoja postane vedno bolj kontingentna in nedoločena.’ Kot primere te nove tendence navaja ‘Nouvelovo nezgrajeno, a vplivno Tokijsko opero, Gehryjev muzej Guggenheim, Selfridges Department Store biroja Future Systems, Seattle Public Library in Casa da Musica firme OMA ter Herzog & de Meuronovo Prada Tokyo’ in zatrjuje, da je ovoj sedaj postal ‘neskončno upogljiva’ površina, nabita z arhitekturnim, družbenim in političnim izrazom.’[42] Značilnosti te ‘ekspresivne’ površine, na primer geometrija in mozaični vzorci, nadaljuje, sedaj ‘prevladujejo nad reprezentacijskimi vlogami, ki so bile prej zaupane arhitekturnemu jeziku ter ikonografijam.’[43] Arhitekturnega izraza torej ni več treba kanalizirati skozi historične kode njegovih tradicionalnih oblik artikulacije – kot so na primer zatrepi, venci ali fenestracija – temveč lahko delujejo preko domnevno nekodiranih formalnih, geometrijskih in tektonskih sredstev, ki so specifična za vsak posamezen ovoj zgradbe. Ta novo odkrita ekspresivna kapaciteta ovoja historično sovpada, pravi Zaera-Polo, s postlingvistično orientacijo znotraj globalnega kapitalizma: ‘Ko jezik z nastopom globalizacije postane politično neučinkovit, tradicionalne artikulacije ovoja zgradbe pa tehnično odvečne, sama fizičnost ovoja, njegova fabrikacija in materialnost zadobijo reprezentacijske vloge.’ Sklicujoč se na koncept obraznosti, ki sta ga razvila Deleuze in Guattari v Tisoč platojih, zastavi ta nastop ovoja kot prehod od ‘jezika in označevanja’ k ‘diferencialni obraznosti, ki se upira tradicionalnim protokolom, kjer je reprezentacijske mehanizme mogoče natančno usmeriti in strukturirati’. Dalje, ta obraznost je predstavljena kot politična sposobnost površine ovoja, toda kot taka, ki deluje ‘ne da bi se ujela v negativni projekt kritične tradicije ali v rabo arhitekture kot zgolj reprezentacijo politike’.[44] Namesto tega ta obraznost deluje preko afekta:

 

glavnina sodobnega arhitekturnega izraza […] je odslej investirana v produkcijo afektov, v nekodirano, predjezikovno obliko identitete, ki presega propozicijsko logiko politične retorike. Ti se zanašajo na materialno organizacijo membrane, pri čemer pa artikulacija med deli in celoto ne pomeni zgolj rezultata tehničnih omejitev, temveč tudi resonanco z artikulacijo med individualnim in kolektivnim, kar pomeni, da nastopa tudi kot mehanizem političnega izraza.[45]

 

Ta ‘politika afekta’, kot jo imenuje Zaera-Polo, in njena ‘diferencialna obraznost’, sta mišljeni kot nekaj, kar se prilega sodobni družbeni realnosti. Ne le zato, ker podpirata njen domnevni postlingvistični obrat, temveč tudi zaradi zmožnosti artikulacije spremenjenih družbenih razmerij med delom in celoto, med posameznikom in družbenim. Kot smo pokazali zgoraj, so ta razmerja v pogledu Zaera-Pola smatrana predvsem kot heterarhična v nasprotju s hierarhičnim. Okarakterizirana je z ‘ustroji’ in ‘atmosferami’, pri čemer je ‘artikulacija med individualnim in družbo, med delom in celoto, sestavljena iz vplivov in povezav med pozicijami, posredniki in merili, ki presegajo tako individualnost dela kot tudi integriteto celote.’[46] Če je v modernizmu uporaba modularnih sistemov v arhitekturi ustrezala idealu demokracije, kjer kot neodvisna spremenljivka del prednjači pred celoto, diferencialna obraznost trdi, da reprezentira njihova zdaj bolj kompleksna, soodvisna in spremenljiva razmerja.

 

 

Zaera-Polo pokazatelje afektivne kapacitete ovoja (kot oblike sodobne politične ekspresije) dojema kot ‘nove geometrije ovoja’, za katere se zdi, ‘da raziskujejo modularno diferenciacijo kot političen učinek in da razvijajo alternativne oblike mozaičenja, ki so sposobne nagovoriti nove politične oblike.’ Te oblike mozaičenja so zanj zgledno ponazorjene v nekaterih projektih FOA kot na primer v Španskem paviljonu za Aichi na Japonskem (2005) kot tudi v zgradbi za Ravensbourne, kjer naj bi ‘modularna diferenciacija’ proizvedla ‘atomizacijo obraza’, ‘brezšivnost’ in ‘telo brez organov’, ki izražajo ‘prej spremembe v intenzivnosti kot pa figure organizacije’. Take geometrije naj bi obšle lingvistično kodirane reprezentacije, na katerih temeljijo hierarhični družbeni redi in njihova kritika, ter privedle v postlingvistično obliko ekspresije, ki pripada novemu postideološkemu zgodovinskemu stanju. Izražajoč ta domnevno heterarhičen red, naj bi se nekdanja stroga organizacija razmerij tipa del-do-celote sedaj razpustila v modulacije intenzitet, ki ustrezajo paradigmi roja; intenzitet, ki jih reprezentira ovoj zgradbe, ki ‘proizvaja afekte izbrisa, utekočinjenja, destriacije.’[47]

 

Toda predpostaviti politiko čistih afektov pomeni predlagati, da vsebine njegovega izraza ni mogoče miselno doumeti. Kakršnakoli distanca med subjektom in političnim izrazom oziroma kakršenkoli prostor, kjer bi bilo o tem mogoče premišljevati bodisi konceptualno bodisi kritično v nekem skupnem jeziku, sta izničena. Družbeni subjekt je zreduciran na zgolj ‘materialno organizacijo’, čigar afektivne zmožnosti so neposredno spojene z materialnimi organizacijami okolja, s katerim naj bi se identificiral na nekakšni predkognitivni ravni. Take ambicije v arhitekturi so torej, kot je dejal Ross Adams, ‘komaj kaj več kot prostorsko dopolnilo naprednega neoliberalnega projekta ustvariti subjekt, ki se mora, potem ko je popolnoma privolil v realnost, le še prepustiti svojim čutom ter se potopiti v arhitekturo afekta.’[48] Tako fantazijo arhitekture kot nekakšnega neposrednega toka signalov najdemo v trditvi Zaera-Pola, da ‘politika afekta obide racionalni filter politične dialektike zato, da bi učinkovala direktno na občutenje’.[49] (slika 5)

 

S tem, ko je afekt obravnavan kot sredstvo za dosego cilja, ta postane popredmeten in preoblikovan v rabo, ki je nasprotna tisti, ki jo predlagata Deleuze in Guattari: namesto kot pot k deteritorializaciji subjektnih pozicij, ki jih vsiljuje molarni red, afekt služi reteritorializaciji subjekta znotraj okolja, ki mu vladajo neoliberalni imperativi.

 

Toda medtem ko FOA lahko trdi, da je v svojih delih presegla reprezentacijske kode arhitekturnega jezika, ta dela vendarle niso nekje onkraj interpretacije ali kritike. Fasada Ravensbourna bolj kot notranjo organizacijo zgradbe izraža princip organizacije, skladen s povezovalnimi imperativi, ki naj bi jih omogočala ta arhitektura. Manjše odprtine na fasadi so na primer razporejene po heksagonalni mreži in so podobne strukturi satovja ali sestavi insektovega očesa, kar napeljuje tako na model roja, ki prednjači v sodobnem organizacijskem diskurzu, kot tudi na idejo fakultete kot prostora, v katerem je mogoče ‘inkubirati’ in ‘valiti’ biznis. Podobno so vzorci ploščic na fasadi značilni za organizacijske koncepte, kot je na primer produkcija koherentne celote skozi interakcijo manjših delov. Vzorec mozaika, sestavljenega iz omejene palete oblik in odtenkov, poenoti površino, hkrati pa implicira celicam podobno ali molekularno osnovo vzpostavitve preko procesov ‘od spodaj navzgor’. Vendar pa kompozicija fasade Ravensbourna ni nič manj stvar nadzora in odločitev ‘od zgoraj navzdol’ kot vsako drugo še tako konvencionalno dejanje arhitekturnega projektiranja. Medtem ko mozaičenje ploščic lahko vključuje, kot pravi Zaera-Polo, element samoizračuna, je odločitev za uporabo mozaičnega vzorca nekaj, kar je napravljeno zavestno. Seveda ne gre za odločitve povsem avtonomno delujočega arhitekta, temveč za nekaj, kar se tvori in posreduje preko pogajanja in konzultiranja z naročnikom – z nekom, ki se zavzema za produkcijo novega, na mrežnih principih temelječega modela izobraževanja z namenom, da bi izrabil njegovo popolno prežemanje z mehanizmi trga. Pri teh odločitvah je pomenljivo dejstvo, da se to posredovanje preda in predstavi kot neposredovano, kot zgolj ‘nov’ proces, ki je soroden in skladen s tistimi, ki jih najdemo v samoorganizirajočih materialih in geometrijah sveta, katerega ‘kompleksnost’ je predstavljena kot nekaj vnaprej danega.

 

 

Prizemljitev ‘progresivne realnosti’

 

Če se za konec vnemo k vprašanju progresivnih in emancipatornih prizadevanj deleuzizma v arhitekturi, lahko rečemo, da je osnova, na kateri so ta prizadevanja utemeljena, v veliki meri zgrešena. Če ‘progresivne realnosti’ brezmejne kompleksnosti, mreženja in samoorganizacije ne izvirajo iz sodobnih produkcijskih procesov – kot okoliščine, ‘vsiljene kapitalistični produkciji’ po Schumacherju – in če niso slučajno, temveč instrumentalno povezane z neoliberalnimi oblikami upravljanja produkcij subjektivnosti, potem postavljanje arhitekture kot imanentne tem silam postane neko zelo drugačno početje. Kot smo že pokazali, naravnanost sodobnih menedžerskih teorij k dehierarhizaciji in k mrežnim oblikam organizacije ne izvira iz produkcijskega procesa, temveč iz kritike kapitalizma, ki jo je kasneje apropriiral sam kapitalizem (kar je prepričljiv argument Boltanskega, Chiapelle in drugih). Če je bilo torej tisto, kar slednji imenujejo osvobajajoč ‘repertoar maja 1968’ (vključno s številnimi konceptualnimi formulacijami Deleuza in Guattarija), že instrumentalno vključeno v neoliberalno menedžerstvo, potem predlogi, da so te formulacije istočasno najboljša in dejansko edina sredstva, s katerimi si arhitektura lahko prizadeva za emancipatoren projekt, izgubijo svojo podlago.

 

Dejansko so projekti deleuzizma v arhitekturi zaenkrat uspeli le kot podpora produkciji subjektivitet, katerih fleksibilnost in oportunizem jih opremljata za mehanizme in prekarnosti trga. Ravensbourne biroja FOA še predobro ponazarja prispevek arhitekture k takim namenom. Prostor izobraževanja, ki ga tvori na podlagi principov ‘učne pokrajine’, je prostor, ustvarjen zato, da doživljajsko sovpada z vedenjskimi imperativi trga. Njegova strategija ‘utekočinjenja’ proizvaja prostor, v katerem je subjekt, ki se ga potiska v nomadsko in fleksibilno dispozicijo, izšolan po protokolih oportunizma in prekarnosti. Tisto, kar je predstavljeno kot emancipatorna osvoboditev iz omejitev disciplinarnega modela prostorskih programov, dejansko deluje kot sredstvo, s katerim se starejše ograjene prostore odpre trgu kot nespornemu podeljevalcu vrednosti. Prisilna izpostavitev izobraževanja takemu vrednotenju in nenehno premeščanje subjekta preko digitalnih in fizičnih omrežij napravijo prostorsko logiko na primer zasedanja, obrambe in odpora, na katerih je osnovanih toliko nedavnih študentskih protestov proti marketizaciji izobraževanja, vnaprej problematično, če že ne kar nepredstavljivo. Splošneje rečeno, trg ni nek nevtralen in naključno pojavljajoč se organizacijski fenomen, v katerem nove oblike ‘kompleksnosti’ in ‘fleksibilnosti’ slučajno najdejo svoj izraz, temveč je, kot je daljnovidno pripomnil Foucault, način vladljivosti, ki na globalni ravni cilja k produkciji ‘odprtih’ okolij, znotraj katerih je vse utopljeno v igro podjetnosti. Težko si je torej zamisliti, kako bi bila kakršnakoli arhitektura, ki sklene strateško zavezništvo s trgom, in ki istočasno tako vehementno zanika prakso kritike, lahko ‘napredna’ [‘advanced’] ali ‘progresivna’ [‘progressive’] – razen v smislu, da podaljšuje [advances] in pospešuje [progresses] hotenja posplošenja tržne forme.

 

 

prevedel Nejc Lebar

 

 

 

 

 

 

 

Esej je bil objavljen v Radical Philosophy 168, julij/avgust 2011.

 

 

* V izvirniku le pli, espace lisse, visagéité, angl. the fold, smooth space, faciality. (op. prev.)

[1] Gl. Alejandro Zaera-Polo and Farshid Moussavi, ‘Phylo- genesis: FOA’s Ark’, v: Moussavi, F. et. al. Phylogenesis: FOA’s Ark Barcelona: Actar, 2003, str. 10.

* Izraza espace lisse in espace strié prevajamo kot gladki prostor in razasti (progasti, brazdasti) prostor, angl. smooth, striated space. (op. prev.)

[2] Rajchman, J. Constructions. Cambridge MA: MIT Press, 1998, str. 19–35.

[3] Deleuze in Guattari v Tisoč platojih svarita pred kakršnimkoli poenostavljenim pojmovanjem gladkega prostora kot na sebi radikalnega ali odrešilnega: ’Nikdar ne verjemite, da gladek prostor zadošča za odrešitev.’ Gl. Deleuze, G. in Guattari, F. A Thousand Plateaus: Capitalism and Schizophrenia. Minneapolis: University of Minnesota Press, 1987, str. 500.

[4] Kipnis, J. Towards a New Architecture. V: Greg Lynn, ur., Folding in Architecture, Wiley-Academy, Hoboken NJ, 2004, str. 58.

[5] Cusset, F. French Theory: How Foucault, Derrida, Deleuze, & Co. Transformed the Intellectual Life of the United States, prev. Fort, J. et. al. Minneapolis and London: University of Minnesota Press, 2008, str. 62–3.

[6] Reiser, J. in Umemoto, N. Atlas of Novel Tectonics. New York: Princeton Architectural Press, 2006, str. 20.

[7] Glej na primer: Somol, R. in Whiting, S. Notes Around the Doppler Effect and Other Moods of Modernism. Perspecta 33, ter Mining Autonomy, 2002, in Okay Here’s the Plan. Log, Spring/Summer 2005; Baird, G. Criticality” and Its Discontents. Harvard Design Magazine 21, Fall 2004/Winter 2005; Kipni, J.et.ity of Minnesota Press, legitimirala kot …s, J.et.ity of Minnesota Press, legitimirala kot …, J.et.ity of Minnesota Press, legitimirala kot …, J.et.ity of Minnesota Press, legitimirala kot …, J. Is Resistance Futile?. Log, Spring/ Summmer 2005; Martin, R. Critical of What? Toward a Utopian Realism. Harvard Design Magazine 22, Spring/Summer 2005. ‘Post-kritični’ teksti se pogosto navezujejo na znane Koolhaasove pridržke glede možnosti kritične arhitekture kot eksplicitne referenčne točke. Gl. Koolhaas, R. in de Graaf, R. Propaganda Architecture: Interview with David Cunningham and Jon Goodbun. Radical Philosophy 154, March/April 2009, str. 37–47.

[8] Kipnis, J. On the Wild Side. V: Kwinter, S. (ur.): Phylo- genesis: FOA’s Ark. Actar: Barcelona, 2004, str. 579.

[9] Educating the Architect: Alejandro Zaera-Polo in Conversation with Roemer van Toorn (online). Dostopno na naslovu: www.xs4all.nl/~rvtoorn/alejandro.html; accessed 15 December 2008. Gl. tudi Zaera-Polov komentar: ‘Derridajevo delo me nikoli ni zares zanimalo. Zdi se mi zelo obskurno in utemeljeno na svojih lastnih principih, kjer gre za to, da je realnost sestavljena iz samonanašalnega sistema kodov in znakov. Dosti bolj me je navduševalo in navdihovalo delo Deleuza, natanko zaradi njegovega zanimanja za materialne procese kot jedra realnosti’. Intervju z Vladimirjem Belogolovskyjem za Intercontinental Curatorial Project Inc. (2005), www.curatorialproject.com/interviews/alexandrozaeraZaera-Polo.html; dostop 15 December 2008. Toda, če se Zaera-Polo tu identificira z Deleuzovim ‘materializmom’, je problem ‘organizacijske moči’, kot si jo predstavlja slednji, torej da je dodeljena aksiomatiki ‘družbenega stroja’, pri FOA umeščena ekskluzivno v materijo in njeno notranjo zmožnost ‘samoorganizacije’. Ta notranja organizacijska zmožnost je potem predstavljena kot pripadajoča vzniku in kompleksnosti. Gl. Zaera-Polo. The Politics of the Envelope., Volume 17, Fall 2008, str. 101.

[10] Hadid, Z. Pritzker Acceptance Speech (online). 2004. Dostopno na naslovu: www. pritzkerprize.com/laureates/2004/_downloads/2004_ Acceptance_Speech.pdf.

[11] Deleuze, G. »Pripis k družbam nadzora«, prev. Peter Klepec, v: Filozofski vestnik, let. 23 (2002), št. 3, str. 173–177. Ponatis v: Praznine, št. 8 (2015), str. 82–83.

[12] Schumacher, P. Digital Hadid: Landscapes in Motion. Basel: Birkhäuser, 2003, str. 19.

[13] Boltanski, L. in Chiapello, E. The New Spirit of Capitalism, prev. Gregory Elliot. London in New York: Verso, 2007, str. 97.

[14] Ibid.

[15] In obenem kot da afirmirajo trg kot kraj takih ‘sodobnih pogojev fluidnosti in mobilnosti’. Ta jezik omrežij, polj, rojev in samoorganizacije – z obvezno navezavo na Deleuzejanske kategorije – je, seveda, našel svoj dom tudi v nedavnem ‘cutting edge’ vojaškem diskurzu, kot je pokazal Eyal Weizman. Gl. Walking Through Walls: Soldiers as Architects in the Israeli–Palestinian Conflict. Radical Philosophy 135, Marec/April 2006, str. 8–21.

[16] Schumacher, P. The Sky-scraper Revitalized: Differentiation, Interface, Navigation. V: Hadid, Z. New York: Guggenheim Museum Publications (online), 2006. Dostopno na naslovu:  www.patrikschumacher.com/Texts/skyscrapers.htm; dostop 5 May 2009.

[17] Gl. Spencer, D. Replicant Urbanism: The Architecture of Hadid’s Central Building at BMW Leipzig. Journal of Architecture, vol. 15, no. 2, April 2010.

[18] Zaera-Polo. The Politics of the Envelope. str. 104.

[19] Schumacher, P. Research Agenda: Spatializing the Complexities of Contemporary Business’. V: Steele, B. (ur.). Corporate Fields: New Environments by the AA DRL. London: AA Publications, 2005, str. 75.

[20] Ibid., str. 76, 79.

[21] Ibid., str. 78.

[22] Schumacher, P. Research Agenda: Spatializing the Complexities of Contemporary Business. (online) 2005. Dostopno na naslovu: www. patrikschumacher.com/Texts/Corporate%20Fields-%20New%20Office%20Environments.html. Omenimo, da ta stavek, s svojo vreščečo odpustitvijo vsakršne oblike protesta, nastopa samo v spletni verziji eseja, ne pa tudi v tiskani obliki v Steele (ur.). Corporate Fields.

[23] Ibid., str. 77, 78.

* Fr. agencement, angl. assemblage (op. prev.)

[24] Zaera-Polo. The Politics of the Envelope. str. 86, 103–4.

[25] Johansson-Young, J.: The BIG Picture: A Case for a Flexible Learning Agenda at Ravensbourne (online). Interna publikacija kolidža Ravensbourne, 2006. Dostopno na naslovu: http://intranet.rave.ac.uk/quality/docs/LTR060203–flexlearn_4. pdf; dostop 20 August 2010.

* Britanski Department of Education Skills ter Higher Education Funding Council for England (op. prev.)

[26] Department of Education and Skills. The Future of Higher Education (online). 2003, Dostopno na naslovu: www.dfes.gov.uk/hegateway/ strategy/hestrategy/pdfs/Df ES-HigherEducation.pdf; ‘HEFCE strategy for e-learning’ (2005): www.hefce.ac.uk/pubs/hefce/2005/.

[27] Bliuc, A.M. et. al. Research Focus and Methodological Choices in Studies into Students, Experiences of Blended Learning in Higher Education, The Internet and Higher Education. Letnik 10, Št. 4, 2007, str. 231–44.

[28] DEGW. User Brief for the New Learning Landscape 2004, citirano v: Johansson-Young. The BIG picture

[29] Metcalfe M. et. al. Final Report for the Designs on Learning Project, interna publikacija Ravensbourne College, 2008, str. 3–4.

[30] Worthington, J./DEGW. Univer-Cities in their Cities: Conflict and Collaboration (online). Referat, predstavljen na OECD Education Management Infrastructure Division, Higher Education Spaces & Places for Learning, Education and Knowledge Exchange, University of Latvia, Riga, 6. –8. December 2009,. Dostopno na naslovu: www.oecd.lu.lv/materials/john-worthington.pdf, pp. 30–31, dostop 21 August 2010.

[31] Dugdale, S. Space Strategies for the New Learning Landscape. EDUCAUSE Review, vol. 44, no. 2, March/ April 2009. Dospno na naslovu: www.educause.edu/educause+Review/educausereviewmaga zi nevolu me 4 4/SpaceSt rategiesfor theNewLearni/163820.

[32] Worthington/DEGW. Univer-Cities in their Cities. str. 14.

[33] Zaera-Polo, A., citirano V: Bizley, G. FOA’s Peninsula Patterns for Ravensbourne College, BD Online, 29 July 2009. Dostopno na naslovu: www.bdonline.co.uk/prac- tice-and-it/foa’s-peninsula-patterns-for-ravensbourne- college/3144928.article.

[34] Worthington/DEGW. Univer-Cities in their Cities, str. 16.

[35] Fisher, M. Capitalist Realism: Is There No Alternative?. Winchesterand Washington DC: Zero Books, 2009. Str. 28.

[36] Zabeleženo na tiskovni konferenci Ravensbourna, 9 September 2010.

[37] Hodges, L. Ravensbourne College Gets Ready to Move in to Eye-catching New Premises (online). Independent, 15 July 2010. Dostopno na naslovu: www.independent.co.uk/news/education/ higher/ravensbourne-college-gets-ready-to-move-in-to- eyecatching-new-premises-2026802.html.

[38] Zaera Zaera-Polo, A. Order Out of Chaos: The Material Organization of Advanced Capitalism. Architectural Design Profile 108, 1994. Str. 25–6.

[39] Ibid., str. 28.

[40] Foucault, M. The Birth of Biopolitics: Lectures at the Collège de France, 1978–79, ur. Michel Senellart, prev. Graham Burchell, Palgrave MacMillan, Basing- stoke and New York: 2008, str. 226.

[41] Zaera-Polo. The Politics of the Envelope. Str. 87.

[42] Ibid., str. 89.

[43] Zaera-Polo, A. Patterns, Fabrics, Prototypes, Tesselations. Architectural Design, Special Issue: Patterns of Architecture, 2009. Letnik 79, št.. 6, str. 22.

[44] Zaera-Polo. The Politics of the Envelope. Str. 88–90.

[45] Ibid., str. 89.

[46] Ibid.

[47] Zaera-Polo. Patterns, Fabrics, Prototypes, Tesselations, str. 23, 25.

[48] Ross Adams, osebna korespondenca z avtorjem, 1. Avgust 2010.

[49] Zaera-Polo. Patterns, Fabrics, Prototypes, Tessellations. str. 25.

Top