Arhitektura klicanja duhov
Miloš Kosec

 

Kemični proces sublimacije označuje prehajanje snovi iz trdnega neposredno v plinasto agregatno stanje, ne da bi snov prešla običajno vmesno, tekoče agregatno stanje. S preskokom vmesne faze snov dobesedno izpuhti v zrak. Vendar pa sublimacija trdne snovi nikoli ni popolna: del materije v obliki kristalov pade nazaj na podlago. Z drugimi besedami, popolno neposredno uplinjenje trdne snovi je nemogoče; proces nujno vključuje ostanek, ki ne sublimira. Preostanek oziroma odpadek procesa obenem postane tudi edina vidna sled sublimirane snovi. Brez odpadnega preostanka bi proces po svojem zaključku za opazovalca postal neberljiv, saj bi izgubil vsako povezavo z vidnim in otipljivim svetom zaznavnih trdnih snovi.

 

Odpadek zato igra vlogo retrogradnega medija med agregatnima stanjema trdne in plinaste snovi. Če zapustimo strogo znanstveno polje kemije, bi lahko ugotovitev razumeli kot variacijo prastarega motiva: onstranski, sublimni svet duhov lahko z vsakdanjim otipljivim svetom komunicira le preko indirektnih sledi in znakov, saj oba naseljujeta temeljno drugačna svetova. Duhovi za sabo puščajo nenavadne zvoke, stopinje in znake; nikoli pa kosov svoji oblačil in teles, saj so ta v otipljivem svetu onkraj naše zaznave.

 

Ali to pomeni, da je mogoče proces sublimacije kot povišanje snovi iz trdnega v eterično stanje poustvariti tudi v obratni smeri? Tako, da bi z ustvarjanjem odpadka poustvarili tudi videz izginule in vzvišene, sublimirane substance? Slednje zaradi spremembe stanja ni mogoče zaznavati neposredno, zato se moramo pri domnevah o njenem obstoju zanašati le na posredne kazalce, kot je odpadek sublimacije, kar nam odpre možnosti manipulacije s sublimacijo. Zdi se, da postmoderna obsesija z revitalizacijo stavb operira natanko v tem območju manipulacije. Kot da bi že same avtentične sledi propada arhitekturnim »revitalizacijam« zagotavljale povišanje stavbe v sublimen objekt. Kot da bi uporaba, predelava in intervencija v propadajočo ali samo zastarelo stavbo arhitekturo povišale nad vsakdanjo funkcionalno grajeno substanco. Postindustrijska realnost je očitno izumila stroj za povišanje: orodje, ki uspešno poustvari videz sublimacije. Enotnost arhitekturne geste se v tem primeru razdeli na popolnoma funkcionalno tehnično-sanacijsko intervencijo na eni strani ter na navidezni čisti presežek v obliki ohranjanja ali celo rekonstrukcije odpadka na drugi strani. Odpadek igra vlogo ostanka sublimacije, najsibo ta resnična ali domnevna. Ravno ta odpadek v očeh opazovalca poviša stavbo onkraj njenega prvotnega pomena v arhitekturno sublimno.

 

Na Zahodu je tempo revitalizacij in gentrifikacij nekdanjih industrijskih območij, ki so opustela zaradi deinduistralizacije in globalizacije, v porastu že vse od sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Kar se je začelo kot improvizirana in nizkocenovna, pogosto umetniška uporaba nekdanjih industrijskih prostorov, je preraslo v obsežne mestne in državne projekte celih četrti, ki jih je izpraznila migracija kapitala in proizvodnje v države s cenejšo delovno silo. Ta izpraznjena območja so ponudila prostor in priložnost za nove, značilno postmoderne investicije v storitvene dejavnosti in kulturo, ter obenem praznini, ki so jo za sabo pustili v dvajsetem stoletju tako pomembni procesi industrijske proizvodnje, poskušala podeliti nove pomene. Za sodobnega zahodnega opazovalca je postala industrijska proizvodnja nostalgičen spomin preteklosti. Kulturna industrija in potrošnja, ki sta zavzeli nekdanje produkcijske dvorane, sta odgovor na iskanje novega smisla v enaindvajsetem stoletju.

 

Eden izmed bolj ambicioznih projektov postindustrijske revitalizacije preteklega desetletja je predelava nekdanje industrijske četrti največjega švicarskega mesta Zürich severno od slikovitega starega centra ob Züriškem jezeru. Obsežna prenovitvena dela in novogradnje so območje nekdanjih železarn spremenila v nov finančni in kulturni center mesta. Srce območja predstavlja Turbinenplatz (Trg turbin), kjer že poimenovanje nakazuje na pomembnost navezave na nekdanjo industrijsko identiteto četrti. Na in v bližini trga srečamo različne pristope k uporabi nekdanjih industrijskih objektov. Med njimi lahko v grobem razberemo tri načine arhitekturne sublimacije, kot jo razumem v postindustrijskem kontekstu: proces, kjer so si arhitekti s premišljeno ohranitvijo ali celo (re)konstrukcijo sledi propada prizadevali za efekt sublimacije svojih stvaritev. Kratek pregled treh pristopov nam bo morda pomagal razumeti osnove postmoderne, na novo odkrite čarovniške arhitekturne spretnosti.

 

 

Schiffbau oziroma skvotanje nostalgije

 

Ena izmed prvih revitalizacij na območju Trga turbin je bila revitalizacija nekdanje ladjedelniške dvorane v letu 2000. Industrijska zgradba Schiffbau je bila predelana v enega izmed prizorišč mestnega gledališča in v jazz klub. Intervencija je v celoti ohranila lupino stavbe in se omejila na posege v notranjosti, ki so vključevali predvsem infrastrukturne posege, nujne za sodobno gledališko dvorano za sedemsto ljudi. Vendar pa ohranjanje zunanje lupine ni pomenilo le uporabe obstoječih sten in strehe; izvorne zasteklitve, jeklena industrijska vrata in inštalacijske cevi so bile enako skrbno ohranjene v svoji prvotni obliki. Celo razbita stekla so skrbno ohranjena v svojih svinčenih okvirih. Stene avditorija so ostale gole in neometane ter so zato ohranile tudi plast patine in sledi pretekle industrijske uporabe. Vtis nove intervencije je, da želi predvsem okrepiti svojo distanco do stare in na videz še vedno propadajoče stavbe, ki jo zaseda. Schiffbau je tako manj gledališče samo na sebi in bolj stavba, ki jo gledališče »skvota«. Takšno gledališče je morda res pisano na kožo tistim bolj alternativnim predstavam, ki so se sem preselile iz tradicionalnega sedeža gledališča v centru Züricha, vendar pa je še pomembnejši širši namen arhitektov: ohraniti občutek propadajoče in nenaseljene lupine industrijske stavbe ter obenem omogočiti najbolj tehnološko napredno notranjost. Stališči sta v konfliktnem odnosu samo na prvi pogled: propadajoča zunanja lupina ima v tej arhitekturni dialektiki vlogo ostanka oziroma odpadka, ki opazovalca napeljuje k svoji dopolnitvi, vzvišenemu statusu celotne stavbe kot sublimnega nostalgičnega objekta. Način predelave industrijske zgradbe zato ni pogojen predvsem z nekakšno inherentno fleksibilnostjo in prilagodljivostjo proizvodnih dvoran za nove namene, pač pa s svojo podobo odslužene postindustrijske realnosti – ta je glavni razlog, zakaj nekdanje industrijske predele evropskih mest skvota vedno več kulturnih inštitucij.

 

 

Puls5 oziroma oblačenje nostalgije

 

Štiri leta po posegih v gledališču Schiffbau je sledila predelava obsežnih nekdanjih livarn jeklarske družbe Escher Wyss iz devetnajstega stoletja na samem robu novega Trga turbin v mešane poslovno‑stanovanjske prostore. V nasprotju z gledališčem Schiffbau pa Puls5, kot se kompleks po novem imenuje, na zunaj z ničemer ne izdaja svojega starega industrijskega značaja. Šele ko vstopimo v notranjost zgradbe s fasado iz minimalističnih steklenih panelov, se znajdemo v razsežni dvorani starih livarn, ki predstavlja od zunaj nevidno srce kompleksa. Dvorana je izpraznjena in na videz nedotaknjena: proizvodna infrastruktura skupaj z verigami in žerjavi še vedno visi z jeklenih nosilcev pod zasteklenim stropom. Samo na robovih dvorane, kjer uzremo trgovske lokale in pisarne v treh nivojih, se nam razkriva nova potrošniška in storitvena funkcija ogromnega volumna. Osupljivega efekta proizvodne dvorane ni mogoče razložiti le s skoraj potratno razsežnostjo osrednjega prostora; njegova izpraznjenost ga spreminja v skoraj posvečeno prizorišče. Bolj kot da bi se sprehajali po nakupovalnem središču, se počutimo, kot da bi vstopili v mešanico katedrale in ruševine. Takšna hkratna posvetitev in razvrednotenje, sublimacija z odpadnim ostankom, je v tem primeru pričarana z radikalno menjavo funkcije prostora. Če bi vstopili v dvorano, kakršna je bila še pred petdesetimi leti, in opazovali delavce med ulivanjem turbin, premikajoče se žerjave in spuščajoče se verige, bi bil prizor, čeprav morda impresiven, daleč od vzvišenega učinka, kakršnega doživimo danes. Šele z arhitekturno artikuliranim konfliktom med odsluženim okvirjem in novimi funkcijami je možno doseči efekt takšne sublimacije. Zato je torej nujno naseliti stavbo, ki še naprej deluje odsluženo in propadajoče, čeprav se v njej odvija novo in drugačno življenje. Izpraznjen volumen nekdanje livarne igra v primeru Puls5 vlogo odpadka, ki povzroči navidezno sublimacijo celote. Takšen prevzem pa ima tudi povsem arhitekturno posledico – odvezo arhitekta od dolžnosti, da za nove komercialne intervencije oblikuje kakršno koli arhitekturno invencijo. Za presežek celote poskrbi kar postindustrijska praznina.

 

 

Stolpnica Freitag oziroma gradnja nostalgije

 

Nekaj ulic stran od Trga turbin se nahaja najmanjši, pa obenem morda najzanimivejši primer postindustrijske arhitekturne sublimacije območja. Stolpnica Freitag, glavna prodajalna slavne švicarske ekskluzivne znamke ženskih modnih torbic, je bila zgrajena leta 2006 iz devetnajstih recikliranih tovornih kontejnerjev, naloženih v 26‑metrski stolp. Na zgornji razgledni ploščadi se obiskovalcu odpira pogled na celotno revitalizirano postindustrijsko območje – proces, katerega simbolni svetilnik je postala ravno stolpnica Freitag. Uporaba industrijske estetike v komercialni arhitekturi sicer ni nikakršna novost, obsedenost arhitekture z reciklažo kontejnerjev pa je v preteklega pol stoletja postala ena izmed pogostih tem trajnostne arhitekture. Vendar pa je pri stolpnici Fraitag in njenem odnosu do nekdanje industrijske okolice najbolj zanimivo opazovati razlike v primerjavi s Schiffbauom in Puls5. Namesto da bi avtorji trgovine predelali obstoječo propadlo proizvodno dvorano, so raje zgradili novo iz obrabljenih in zarjavelih tovornih kontejnerjev. Odločitev je na nek način smiselna, saj stolpnica stoji tik ob železniških progah züriškega tovornega postajališča, kjer dnevno prepeljejo na stotine podobnih kontejnerjev. Vendar pa postane način, kako so kontejnerji uporabljeni, še bolj zanimiv, ko tiste iz stolpnice primerjamo z »avtentičnimi« kontejnerji na tovornih vagonih in z onimi na mnogih gradbiščih v tej hitro razvijajoči se četrti. Kontejnerji v industrijski in celo gradbiščni rabi so kot po pravilu brezhibno čisti, skrbno vzdrževani in sveže pobarvani (navsezadnje smo v Švici in tu celo gradbišča spominjajo na laboratorije), medtem ko imajo kontejnerji Freitaga enako skrbno ohranjene ravno sledi uporabe, rjo in napol zabrisane odslužene logotipe. Čeprav je stolpnica ena izmed najnovejših zgradb na območju, deluje daleč najbolj zanemarjeno in odsluženo. Kar je tudi hoteni cilj njenih ustvarjalcev: rja na njenih stenah je medij zavedanja o odsluženosti industrijske modernosti. To, kar mnogi prepoznajo za presežno vrednost stolpnice Freitag, ni ponovna uporaba odsluženih materialov ali »shabby-chic« industrijska estetika, temveč njena nostalgija po nepovratno minulem obdobju. Služi pa nam tudi kot dokaz, da za arhitekturno sublimacijo skozi postindustrijsko nostalgijo ni nujno ključna uporaba obstoječih propadajočih objektov; enako uspešno lahko zgradimo tudi čisto nove. V tej luči postane stolpnica Freitag podobna lažnim ruševinam, ki so jih aristokrati osemnajstega stoletja tako navdušeno postavljali po svojih parkih: odsotnost avtentičnosti ne odvzame ničesar slikovitemu efektu, ki ga ustvarjata odvečni odpadni in vzvišeni element arhitekturne sublimacije.

 

 

Klicanje duhov in manipulacija z nedomačnim

 

Občutek propada ter artikuliran konflikt med nekdanjo in sedanjo funkcijo stavbe predstavljata glavni okvir postindustrijske arhitekturne sublimacije. Ti projekti pa niso toliko revitalizacije, torej ponovno vdihovanje življenja v propadajoče zgradbe, temveč spominjajo na klicanje duhov: arhitekti nekdanje industrijske zgradbe skrbno ohranjajo navidezno mrtve in propadajoče, obenem pa jih skvotajo z novimi funkcijami. Duhove lahko prikličemo samo iz trupel. Zato se zdi, da izjava tovrstne arhitekturne sublimacije pomeni vzdrževanje smrti nekdanjih industrijskih zgradb, iz katerih se zato lahko izvijejo duhovi naše nedavne, a nepovratno minule industrijske modernosti. Arhitekturno dejanje takšnih sublimacij ustvarja in manipulira z dvomom, ali so zgradbe mrtve ali žive, propadajoče ali naseljene. Vzvišeni duhovi nekdanjih industrijskih dvoran niso rezultat nekakšne na novo odkrite postmoderne avre; arhitekti so z ohranjanjem ali celo rekonstrukcijo sledov propada poskušali pričarati vzvišene duhove, ki nam ostajajo nevidni. Vendar pa teh duhov prav lahko sploh ni – manipulacija je retrogradna in nas poskuša prepričati, da iz porušenih ostankov sklepamo o nevidnem vzvišenem (in morda neobsoječem) jedru. Odločitev o ohranitvi sledov propada in obenem združitvi s skvotanjem z novimi funkcijami artikulira in razširi dvom opazovalca v območje nedomačnega (Unheimlich). Ravno takšna negotovost, »da je navidezno živo bitje v resnici mrtvo; ali pa, nasprotno, da je objekt brez življenja v resnici živ,«[1] sestavlja oznako pojma nedomačno v spisih Ernsta Jentscha in Sigmunda Freuda.

 

Tako kot za druge duhove je tudi za prikazni postindustrijskega sveta ključna njihova sposobnost hoje čez stene in prostega prehajanja fizične materije. Duhovi se prikazujejo na ločnici med propadajočim in novim, odsluženim in sodobnim. Tu je meja med živim in mrtvim najmanj jasna in najbolj prehodna. Oblikovanje takšnega vmesnega prostora bi lahko vzeli za arhitekturno variacijo spiritualnega medija, ki poskuša združiti nedomačno s sublimnim, »vmesni prostor, ki je nepriznan: vsi vemo, da je tu, obenem pa ne priznavamo njegovega obstoja – zato ostaja ignoriran in (večinoma) neizgovorljiv.«[2] Hkratno ponižanje in povišanje procesa sublimacije zavzame mesto med površinami starega in novega. Tu je proizvodnja duhov najmočnejša in za svoj medij uporablja rjo in z mahom prerasle stare opeke. Industrijska dediščina postaja alegorija davno minulega optimizma – stroj za nostalgijo, ki nenehoma poustvarja nekaj podobnega »spominskim sledem opuščenih prihodnosti«[3] Roberta Smithsona.

 

Razlog za nenaden razmah industrijskih duhov v Zahodnih mestih lahko iščemo v nenehno spreminjajočem se karakterju postmoderne ekonomije, ki jo bolj kot kar koli drugega zaznamuje nenehna nestabilnost. Zato je Marxova znana izjava »Vse trdno in stalno se razblinja« tako ustrezno tudi naslov znanega dela Marshalla Bermana o postmoderni.[4] Princip nenehnega sprevračanja v ekonomiji nujno proizvaja tudi izpraznjene postindustrijske krajine Detroita. Kaj pa navsezadnje je tisto, kar »se razblinja«, kar prehaja v kraljestvo duhov? Kaj je povišani del sublimacijskega procesa, čigar kazalec je odpadni ostanek? Postindustrijska arhitekturna sublimacija sicer išče predvsem trenutni efekt, vendar pa tudi tu ni dima brez ognja. Morda je obiskovalec postmodernega kulturnega centra sodobna reinkarnacija starega motiva opazovalca ruševin, ki kontemplira ostanke nekdaj mogočne civilizacije in razmišlja o minljivosti vsega snovnega. Klicanje duhov s pomočjo arhitekturne sublimacije proizvede fascinacijo na robu novega sublimnega, kjer se ob ugotovitvi, da so temelji moči in bogastva modernega sveta izmaknjeni, združi s strahom. Migracije proizvodnje in kapitala iz razvitega sveta deindustrializirane države prepuščajo nepredvidljivim tokovom postmoderne realnosti. Futurizem modernosti je postal odslužen in nostalgičen, prihodnost pa negotova in pesimistična. Duhovi industrijskih četrti nas opominjajo, da je svet, ki ga je zgradila modernost, nepriklicno minil.

 

 

 

 

[1] Ernst Jentsch, “On the Psychology of the Uncanny”, Angelaki 2 (1995), 11. Citirano v: Sigmund Freud, The Uncanny, dostop 26. julij 2014, http://www-rohan.sdsu.edu/~amtower/uncanny.html.

[2] Slavoj Žižek, Architectural Parallax, dostop 26. julij 2014, http://www.lacan.com/essays/?page_id=218.

[3] Robert Smithson, “A Tour of the Monuments of Passaic, New Jersey”, v Ruins, ed. Brian Dillon (London: Whitechapel Gallery, 2011), 49.

[4] Marshall Berman, All That is Solid Melt into Air (New York : Simon & Schuster, 1982).

Top